Poplava dela. Selitev na svoje. Službeno potovanje. “Zastrupitev” z vodko. Še enkrat tradicionalni prehlad ob menjavi sezon… Tako nekako bi lahko povzel zadnji mesec mojega življenja. Zunaj pa tako lepa jesen, kot že dolgo ne!
Ko znaki prehlada začnejo minevati, imam vsega dovolj, in hitro najdem še dva kronična hribolazca z abstinenčno krizo, Janeza in Petro. V pomanjkanju zimskih razmer in nesigurnosti zaradi večmesečne odtujitve od skale si izberemo tehnično nezahteven dvatisočak po imenu Nizki vrh. Po vožnji čez povsem kopen Predel se ob začetku dneva znajdemo ob koncu ceste v dolini Bavšice, in že tam je slutiti, da bomo dan preživeli v popolni samoti.
Pot nas sprva pelje po markirani stezi do planine Bukovec, in že tukaj nam je jasno, da po tej poti ne hodi veliko planincev. Kar malo nestrpno pogledujemo proti nebu, vendar vsi vemo, da bomo sonce verjetno zagledali šele proti vrhu naše ture, ker bomo prej v senci mogočnega Bavkšega Grintavca, ki na to stran meče še bolj široko silhueto kot nad Zadnjo Trento.
Na planini Bukovec se ločimo od markirane poti in ujamemo neizrazito stezico, ki nas popelje v globoko zarezano grapo po imenu Dolič (vmes se enkrat izgubimo, ker tiščimo preveč v breg). Tej grapi sledimo dobro uro (uro in pol?) in vmes pridno nabiramo višince, ki jih je na turi cca. 1500m. Na levi se nam postopoma začnejo odpirati res pokončne, a tako značilno trentarsko poraščene stene grebena Pihavcev.
Sprva sem hecal Janeza in Petro, da ta greben res ne more biti tako zelo strm, kot sta me strašila, da je: no, ko stojiš v tisti od boga pozabljeni dolinici, si nekako spremeniš mnenje. Vsekakor je bila sicer izbira ture v pozni jeseni/zgodnji zimi odlična, saj je do gozdne meje vsenaokrog videti ostanke visoke trave oz. grmičevja, ki bi nam poleti brez dvoma precej oteževal hojo. No, po vzpenjanju nazadnje le dosežemo sedelce, od koder nam je Nizki vrh skoraj na dlani. Še malo poplezavanja, in pred nami zazija pogled tudi proti očaku Triglavu. Zadnja Trenta je ravno tako mirna kot pot našega vzpona – ne sliši se nobenega petja kladiva, saj plezalci verjetno navkljub res milim razmeram rajši zavijejo v južne stene.
Na vrhu si privoščimo obilno malico. Ko ne piha veter, je prav neverjetno toplo, in “na srečo” večino časa vsaj toliko piha, da lahko upravičimo nošnjo vse te zimske opreme v nahrbtnikih. Sestop nas vodi po zmehčanem snegu navzdol proti Bali. Snega je ravno toliko, da je hoja navzdol precej neprijetna, saj so pod snegom skale, od katerih marsikatera spremeni svoj položaj, ko stopiš nanje. Po drugi strani pa nam to dejstvo pride prav, ko nižje doli iz snega zagledamo možica, ki nas usmeri na pravilno stezico v desno, da se izognemo skalnim skokom pod nami. Tako ujamemo markirano pot, ki vodi skozi dolino Bale proti sedlu Prevala.
Odpadlo listje nam koristi, da v hoji navzdol ne trpijo kolena, in v ekspresnem spustu smo nazaj pri avtu po 7 urah hoje. Res lepa krožna tura! Aja, greben Pihavcev je pa NOR.
Galerija slik
