Kočna – v iskanju grap

S Scotland crew – Matjažem, Milošem in Janezom – smo se že nekaj časa dogovarjali za skupno plezarijo. To soboto smo se nekako le uskladili, in ker so trenutno razmere v visokogorju enkratne, smo se odločili za južno steno Kočne. Z Janezom sva to steno po zobeh vlačila že nekaj let, in tokratna vremenska napoved je končno obetala primeren trenutek za naskok – konkreten mraz, malo vetra, majhna količina snega ter visoka oblačnost. Zaradi teh dejavnikov smo tudi uro odhoda dorekli na (dokaj zmerno) 5. uro zjutraj iz Škofje Loke.

IMG_3726.jpg IMG_3732.jpg IMG_3734.jpg IMG_3740.jpg IMG_3744.jpg IMG_3747.jpg

Ko vstanem, na telefonu zagledam SMS, da se nam Miloš ne bo pridružil. No ja, gremo pa trije, si mislimo. Pri Suhadolniku je v avtu tako prijetno toplo, da se nam nikakor ne da ven na mraz, in privoščimo si še pol ure počitka. No, ko zraven nas parkira še en avto, si rečemo da res lahko začnemo, in še vedno v temi začnemo s hojo v breg. Nekaj časa se držimo gozdne ceste, dokler ne dosežemo njenega konca, nato pa se pri možicu zapodimo v strm gozd. V glavah se nam zdi, da moramo iti precej proti desni, da bomo dosegli kotel, v katerega se stekajo vse večje grape v južni steni Kočne.

IMG_3752.jpg IMG_3753.jpg IMG_3758.jpg IMG_3762.jpg IMG_3763.jpg IMG_3764.jpg

Tako po strmem gozdu, ki ga sem in tja preseka tudi kak res strm travnato-skalnat skok, prečimo konstantno proti desni, in ko pridemo iz gozda, se znajdemo na strmih travnatih vesinah precej bolj desno, kot smo hoteli. O grapah ni sledu, saj smo pač preveč desno, in rešitev je očitna: cepine v roke, in po zmrznenih travah začnemo prečiti nazaj proti levi. Kaj kmalu nas pričaka izpostavljena prečka v levo, ki nas prisili, da nataknemo še dereze in se navežemo. Matjaž povede dva raztežaja po strmih travah in kaminu, in znajdemo se na prostranih travnatih gredah, ki so višje gori že poprhane s snegom – končno! Majhna grapca proti desni postreže s prvim škripavškom v dnevu, skalni skokec pa je kriv, da se vsi dodobra razgibamo v kolkih.

IMG_3770.jpg IMG_3781.jpg IMG_3785.jpg IMG_3790.jpg IMG_3796.jpg IMG_3805.jpg

Višje, ko plezamo, boljše so razmere, in kaj kmalu se znajdemo v pravi zimski idili – kamor koli zabiješ cepin, drži kot pribito, vse skale pa so še vedno obložene z debelo plastjo snega. Ko prečimo zasnežen skalnati rogelj, nekje na levi zagledamo nekakšno grapo. Prečka do tja je kar delikatna, saj je snega nekoliko manj, svet spodaj pa spodrezan, tako da se še enkrat navežemo. Po dveh čudotivih raztežajih, ki jih Janez napelje kot za šalo, se nam odprejo prehodi proti desni, tako da kar po njih nadaljujemo navzgor, dokler ne dosežemo grebena. Po njem nas čaka še kakih 20 minut hoje, in po 7 urah od štarta pri avtu si veselo privoščimo malico na vrhu Kokrske Kočne. Nihče se ne sekira preveč, da se nismo vzpeli po planirani grapi, saj je bil vzpon vseeno enkraten. Prav kaj dosti se ne obiramo, saj nas veter dobro hladi, in kmalu začnemo sestop.

IMG_3806.jpg IMG_3810.jpg IMG_3811.jpg IMG_3816.jpg IMG_3818.jpg IMG_3821.jpg

Nekaj metrov sestopamo po poti vzpona, vendar praktično takoj zavijemo v grapo, ki se izteka v Dolce. Ker je grapa večji del dneva v senci, je sneg nekoliko manj predelan, vendar je to za sestop kvečjem še bolj ugodno, saj stopaš bolj po mehkem. Vmes nas pričaka še kratek skok, ki pa je dodobra posnežen oz. zaledenel, tako da ne predstavlja nobenih težav. Na Dolcah je snega že precej manj, in po vse bolj tanki snežni podlagi se spustimo do bivaka pod Kočno, kjer si privoščimo še en krajši počitek. Klopca pred bivakom kar vabi k počitku, in ker smo že ravno tam, se vpišemo še v knjigo obiskov – prvi smo, ki se vpišemo v letu 2016… (je pa res, da je tudi za leto 2015 resnično malo vnosov). Po strmih travnatih vesinah, ki smo jih spoznali že v jutranjem delu poti, se nato spustimo nazaj do gozdne meje. Iskanje prehodov po strmem gozdu je tudi navzdol zoprno opravilo, vendar smo v tem trenutku že vsi sanjali o pivu/brinovcu/vroči čokoladi, tako da nam nič več ni prišlo do živega :). Nekako nam je uspelo ujeti isto gozdno cesto, ki smo ji sledili zjutraj, in le-ta nas po 3 urah sestopa pripelje nazaj do avta. Zaključek ture je jasen: razmere SO!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja