The Curtain & CIC hut cascades

Po dveh dnevih res fantastičnega vremena nas je zajela vremenska fronta. Že zvečer smo morali tako skovati načrt, kam iti v neoptimalnih razmerah, in ne boste verjeli – ponovno smo se odločili za severno steno Ben Nevisa! Sliši se res kar malo neizvirno, vendar je na Škotskem situacija taka: vedno, ko se čez deželo zapelje fronta, veter zapiha z res nehumano hitrostjo (zelo pogosto nad 100 km/h), in posledica je, da se snežne razmere (predvsem, kar se tiče plazov – kloža) povsem spremenijo v roku nekaj ur. Za nižje slapove, ki ležijo nedaleč stran od CIC koče pod severno steno Ben Nevisa smo vedeli, da bodo varni, in tako je bila odločitev pač enostavna.

Dostop do pod severne stene je bil tokrat nekoliko manj prijeten, saj nas je vedno močnejši veter sprva le bičal v obraze, kasneje pa je postal tako močan, da so nas sunki dejansko metali iz ravnotežja, ko smo hodili po (tokrat močno zamrznjeni) poti proti koči CIC. Z Janezom sva modro čez oči povesila smučarska očala, Miloš in Matjaž pa sta morala vztrajati brez njih. Pri koči je kar živahno, saj je za otočane tako vreme povsem običajno – medtem, ko tudi mi stopimo v njen predprostor, da se v zavetrju napravimo v plezalno opremo in spijemo požirek čaja, se iz notranjosti voha močan vonj po čebuli, ter celo trumo glasov.

Nedaleč od koče, v osrednjem delu severne stene, se v meglenem vremenu lesketa debel smrkel po imenu The Curtain – IV, 5 (“zavesa”). Ker pod njo ni nobene naveze, se hitro odločimo, da bo to današnja smer. Žreb določi Janeza in Matjaža za prvo navezo, in dobrih 15 minut jih z Milošem ob srebanju čaja opazujeva, kako se vzpenjata pod vznožje zaledenelega slapu. Neprijetno je zapustiti toplo zavetrje koče, toda kaj, ko nas zgoraj čaka enkratna plezarija! Po že narejenih stopinjah jih kmalu ujameva, in ne mine veliko časa, ko se Matjaž zapodi v prvi raztežaj. Led je sicer na mestih precej tanek, tako da nekateri ledni vijaki ne gredo do konca v led, vendar je raztežaj ravno toliko “na noter”, led pa tako vlažen, da je plezanje res enkratno in tudi psiha ne trpi preveč. Komaj čakam, da Janez kot drugi član prve naveze začne s plezanjem, da mu lahko začnem slediti tudi jaz.

Po odličnem ledu prvega raztežaja se znajdem z Matjažem v izraziti luknji, kjer so Škoti tolerirali celo nekaj klinov, na katerih je že urejeno sidrišče na prusikih. Medtem, ko Matjaž varuje Janeza, sam uredim sidrišče in povarujem Miloša, ki navdušeno pripleza za menoj. Z Matjažem se ravno izmenjata na sidrišču, in takoj za njim zapleza v strmejši drugi raztežaj Miloš. Po polovici vrvi že zaslišim krik “podri varovanje”, in po nekaj prečkah proti levi se znajdem pri Milošu, ki mi na visečem štantu le poda nekaj vijakov, in me nažene naprej :). Čaka me še nekaj bolj pokončnih metrov ledu, nato pa se znajdem na izstopu slapu, in v daljavi že zagledam Matjaža in Janeza, kako pospravljata robo. Miloša povarujem na pravem škotskem sidrišču, nato pa nas čaka sestop po zasneženi grapi nazaj proti koči CIC. Pri koči se ne pomudimo dolgo, le toliko, da zmečemo opremo v nahrbtnike, nato pa v vse slabšem vremenu zapustimo kočo in sestopimo nazaj do avta.

Prva izkušnja s Škotskim vremenom nam je pustila zanimive občutke, in naslednji dan se še bolj zagrizeno vrnemo pod severno steno Ben Nevisa! Tokrat smo samo mi trije – Janez, Matjaž in jaz. V troje najprej napademo strm ledni slap brez imena (oz. kasneje v francoskem vodničku najdemo ime “CIC hut cascades”) praktično ob dostopni poti proti CIC koči. Led je zoprno svečkast in trd, vendar ga Janez mojstrsko spleza v enem, 60m dolgem raztežaju. Ker sva obadva z Matjažem mnenja, da ne bo samo Janez plezal v vodstvu, se nato Matjaž zapodi še v ledni trak nekoliko bolj v levo, ki ponuja strm, a kratek ledni skok. Mene pričaka slap desno od Janezovega, ki ponudi položnejšo (v rangu III) plezarijo, bolj zoprno pa je predvsem to, da je deloma odstopljen od podlage. Po 60m se znajdem na vrhu, in ko Janez in Matjaž priplezata do mene, se vreme že popolnoma sfiži. V vetrovnem sneženju začnemo s sestopom nazaj v dolino. Nižje ko gremo, bolj je zoprno, saj se sneg spremeni v dež, tla pa postanejo namočena in blatna.

Ker smo že sredi tedna, in naslednji dan obetajo res obupno vreme, se odločimo, da bomo drugi dan počivali, in za nagrado si privoščimo nekoliko daljše rajanje v noč :).


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja