Ekar-Jamnik v Dolški škrbini

Septembra sem zopet imel nekaj časa za plezanje v naših hribih. Eva je bila itak takoj za akcijo, in hitro se zediniva, da bo prava izbira smer Ekar-Jamnik (VI-, 350m) v Dolški škrbini v ostenju nad Češko kočo. Smer sem sam imel na seznamu želja že nekaj let; lani sva jo z Maretom želela splezati, pa naju je velikansko število avtomobilov na parkirišču pregnalo v Veliki vrh nad Jezerskim.

IMG_6225.jpg IMG_6228.jpg IMG_6229.jpg IMG_6231.jpg

No, tokrat z Evo nimava te smole; avtomobilov ni pretirano veliko, tako da izgovorov pač ni :). V lagodnem tempu se vzpneva do Češke koče in nadaljujeva proti Kočni. Ko nama že skoraj zmanjka materiala za opravljanje, napoči čas, da se opremiva v plezalno opremo in povzpneva po sitnem melišču do vstopa v smer. Le-tega je nemogoče zgrešiti, tudi sicer je smer orientacijsko relativno preprosta, saj ves čas sledi izraziti zajedi, ki je vidna že iz doline.

IMG_6232.jpg IMG_6235.jpg 20160910_093735.jpg 20160910_093808.jpg

Pred nama je ena naveza, ki jo na vstopu ravno lepo ujameva; medtem, ko pripraviva vrvi se onedva ravno pospravita iz prvega raztežaja, in Eva napade prvi raztežaj, ki naju popelje po razčlenjeni steni v izrazit kamin. Mene pričaka lep, nekoliko vlažen detajl, Eva pa v naslednjem raztežaju zapleza navzgor po klasičnem kaminu tipa slovenski hribi. Na hitro izplezava na gruščnato polico ter v zatrep na levi, saj najina predhodnika sem in tja sprožita val kamenja, ki mu nikakor ne želiva biti v napoto.

IMG_6238.jpg IMG_6239.jpg 20160910_102431.jpg 20160910_102628.jpg

Evo nato pričaka bolderski detajl, t.i. “živa lestev”, ki pa ga taki frikoti pomalicajo za fruštek, in Eva je kmalu na sidrišču raztežaj višje. Celoten raztežaj je res lep, strm, ponudi pa prijetno plezanje po kompaktni skali s številnimi klini, ki že tičijo v skali. Mene nato pričaka višje gori prečka v desno, ki jo pretentam v nekaj delikatnejših gibih. Nato se svet položi in odpre, žal pa postaneva precej bolj izpostavljena projektilom od predhodne naveze. Edina orientacijska zanka naju pričaka tukaj, saj nisva 100%, v katero smer morava sedaj iti? No, najlažji svet izgleda naravnost navzgor po razčlenjenem svetu desno od zajede (direktno po zajedi zgleda dosti bolj zoprno in težje), kar se izkaže za pametno odločitev, saj naletiva sem in tja na klin, kakšnega pa morava zabiti tudi sama. Šele višje gori zaplezava proti levi nazaj do zajede, ki se tu pravzaprav konča.

20160910_103338.jpg IMG_6241.jpg IMG_6242.jpg IMG_6251.jpg

V zadnjem raztežaju se odločiva za izstop po desni, ki je lahek, vendar precej podrt, in ko prispem do skalnega roglja, na katerem uredim varovanje, mi uspe zgornji del le-tega zabrisati v dolino. Na srečo je Eva dodobra skrita pred projektili, vrv pa tudi čudežno preživi brez posledic. 5 metrov nad mojim nesrečnim rogljem nato trčiva ob planinsko pot, in razveževa se ter iz rukzakov potegneva malico. Obadva sva smer splezala prosto, davek pa je bil zgolj nekaj prask po mojih rokah. Smer je bogatejša za 1 klin, ter siromašnejša za pol kubika skal :).

IMG_6258.jpg IMG_6260.jpg IMG_6264.jpg IMG_6269.jpg

Pri Češki koči si privoščiva pir in kofe, in tam naletiva na Martina, ki je ravno uspešno opravil turo za alpinista (pod budnim očesom Stražarja). Po skupnem sestopu nazaj v dolino ga nafehtava, da naju zategne zadnjih 5 minut sestopa do parkirišča. Lep dan, lepa smer, fantastična družba, to je to :).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja