Goatfell & Glen Rosa

V septembru sem se po službeni dolžnosti planiral udeležiti frontend konference v Londonu. Ker sem imel letalsko karto za na Otok že plačano, dopusta pa tudi še nekaj dni, sem se zato ekspresno odločil, da moje bivanje podaljšam in skočim še za nekaj dni na Škotsko. Zraven povabim Špelo, ki že dlje časa (neuspešno) išče sopotnike za trekking po Irski ali Škotski. Ker imava na voljo le 5 dni, se nazadnje kristalizira ideja o obisku otoka Arran. Gre za majhen, mednarodno precej neznan otok v neposredni bližini Glasgowa, ki pa je prava “Škotska v malem”, saj ponuja samotne atlantske plaže, pristne škotske vasice, pašnike, ovce, svojo destilarno, in pa seveda okus škotskega višavja.

Na poti do Glasgowa obadva naletiva na zaplete – meni odpovejo lete čez London, tako da nazadnje storniram let London – Glasgow in v časovni dirki ujamem vlak London – Glasgow, ki me do 6. ure popoldne dostavi v Glasgow, kjer me pričaka Špela. Tudi njej je zamujal let. Srečna, da bova ujela trajekt, pohitiva na vlak do pristanišča, in šele na trajektu si privoščiva pristno lokalno pivo ter se dokončno sprostiva. Na otoku skočiva na avtobus, ki naju dostavi do B&B-ja, kjer sva rezervirala sobo. Gre za tisti pravi otoški B&B, kjer Špela takoj izjavi, da se počuti, kot da bi bila pri stari mami. Prijazna oskrbnika, staromoden porcelan, majhni hodniki, ter razgled na sivo morsko gladino. Utrujena popadava dol in zaspiva.

Zbudiva se v prijetno, sončno jutro. Po obilnem scottish breakfastu se z avtobusom zapeljeva v glavno mestece otoka, Brodick, kjer izveva, da bo danes najlepše vreme v celotnem tednu. Ja nič, to pomeni, da je čas, da naskočiva najvišji vrh otoka, vikinško poimenovani Goatfell, do čigar 874m visokega vrha vodi pot, ki naj bi vzela 3 ure. Sprva naju pot vodi po kaledonskem pragozdu, kakršnega pomnim iz zimskega plezanja pod Ben Nevisom, kmalu pa prideva nad “gozdno mejo”, kjer se začne tako značilna trava in nizko rastje. Pot se v vse bolj močnem vetru vzpenja, vse dokler se po skalnem rebru povzpneva na sam vrh. Ker je lep dan (pa še sobota), je na vrhu precej ljudi. Izvlečeva vetrovke, malico in pijačo in se utaboriva v skromnem zavetrju pod vrhom.

Ker je ura še zgodnja, dan pa krasen, izvlečem iz rukzaka zemljevid, in hitro se zediniva, da sestopiva po drugi poti. Najprej naju čaka prečenje grebena proti severozahodu, kjer je dejansko sem in tja potrebno celo malo popaziti in poprijeti za skalo, hkrati pa se nama odprejo pogledi še na severnejši del otoka ter okoliške hribe. Na kamnitem sedelcu je tako lepo, da malo izležavava, nato pa se začneva spuščati proti ledeniški dolini, poimenovani Glen Rosa. Le-ta je neverjetno lepa, in prav hitro sva pri njenem dnu, kjer ob tolmunu ugledava skupino mladih, ki se brezskrbno namakajo v vodi. Cca. 15 minut kasneje ob poti naletiva na gornika, ki se vzpenja. Izkaže se, da je del gorske reševalne, ter da se je dekle iz skupine mladih v tolmunu nerodno porezalo. Ker imava obadva v rukzaku prvo pomoč, se z njim vred obrneva in povzpneva nazaj do mladeničev.

Punca je porezana po roki; krvi ni skoraj nič, vendar je v obraz tako bleda in v šoku, da je jasno, da sama ne bi mogla nazaj v dolino. Še 5 minut, in preostanek gorske reševalne ekipe na offroad buggyju prihrumi do nas in s Špelo sva rešena najine dolžnosti :). Še nekaj zoprne hoje po asfaltu naju čaka, in že loviva zadnji avtobus ki naju popelje nazaj v najino vasico, kjer imava B&B. Težko bi bolje izkoristila prvi dan na otoku!


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja