Peter Pan e Vin – Zajzera

Za nedeljo sva se z Matjažem zmenila za ledno plezanje. Na vezi smo tudi z nekaj znanci iz AO Kranj, s katerimi se zjutraj dobimo na kofetu in skupaj oddirkamo proti Zajzeri. Ko parkiramo na prostornem parkirišču v zatrepu doline, nas seveda večje število avtomobilov takojci opozori na dejstvo, da smo delali račun brez krčmarja. Relativno pozen štart in pa Internetna oda hvalnica razmeram v dolini so bržkone razlog, da je iste slapove, kot smo jih imeli plan plezati mi, naciljalo debelo število plezalcev!

IMG_8482.jpg IMG_8488.jpg IMG_8492.jpg

Upanje umre zadnje, pravijo, tako da se gužvi navkljub opremimo in jo mahnemo slapovom naproti. Že s ceste se vidi, da je pod desnimi slapovi več navez, slap Peter Pan e Vin (WI4+, 90m) pa izgleda sumljivo samoten, tako da se z Matjažem brez pretiranih miselnih naporov usmeriva tja. Pol ure lomastenja po drevju in utapljanja v novozapadlem snegu kasneje, in pod slapom stojimo v družbi še dveh navez. Plezalca iz Gorice napadeta desno svečo, midva pa se usmeriva levo.

IMG_8495.jpg IMG_8508.jpg IMG_8512.jpg

Tokrat sem po dolgem času “izžreban” za prvi raztežaj, in po prečki v levo po relativno tankem ledu se znajdem v osrednjem delu slapu. Novozapadli sneg mi še ne dela problemov, in usmerim se v povabljivo vertikalo med dve ledni zavesi. Kar naenkrat se celoten slap zatrese, in 5m levo od mene po slapu prihrumi cel kup gromozanskih ledenih kosov in pršni sneg. Okej, mem je šlo, gate so tud suhe, dobr je. Verjetno samo kaka sveča… Po kratkem posvetovanju s samim seboj se opogumim in zaplezam naprej. Tisto vertikalo sicer splezam precej bolj na trdo in posrano, kot bi bilo treba, in na vrhu uredim štant.

IMG_8521.jpg IMG_8525.jpg IMG_8526.jpg

Ko Matjaž pripleza do mene, ima najprej 5 minut pavze, da mu odnohta roke, nato pa se zapodi v naslednji raztežaj. Situacija postane kar naenkrat precej bolj resna, saj dober led zamenja sneg, ki ga mora Matjaž skrbno čistiti, da pride do ledu spodaj. Ne pomaga dejstvo, da v levem delu pod slapom dobro curlja voda, vsak Matjažev udarec pa precej zamolklo slišim tudi sam na sidrišču. Matjaž modro uredi sidrišče na prvi polički, kjer se težave že zaključujejo. Sam nič kaj veselo zaplezam naprej, in po kakih 15 metrih se trohleni slap konča s skalo. Sicer bi se dalo nadaljevati še 5m navzgor do police in “uradnega” konca slapu, vendar je led tako trohlen, da ne razmišljam predolgo – v debel, začuda kompakten ledni buhtelj na levi zavrtam abalaka, vpnem vponko in zavpijem Matjažu, naj me spusti nazaj dol do štanta.

IMG_8534.jpg IMG_8539.jpg IMG_8542.jpg

Sledi debele pol ure, da najdeva dovolj dober led in urediva sidrišče za abzajl na 2 abalakih (sidrišče sva sicer naredila narobe, ker sva hotela šparati prusik! Slabo slabo slabo). Medtem naju že ujameta 2 navezi, in ko zabriševa vrv, nama potrdita, da je vrv ravno za las dosegla dno slapu. Mega! Čim prej dol! Po povsem zamrznjeni vrvi se “odmolzeva” navzdol, in ko potegneva dol še vrv, jo prav hitro popihava na varno iz upadnice.

IMG_8545.jpg IMG_8554.jpg IMG_8555.jpg

Duši si, ko ne uspeva priklicati kameradov iz AO Kranja, kar sama priveževa v baru Jozl v Mojstrani, in z zadnjimi žarki dneva prispeva nazaj domov. Navkljub dejstvu, da sva splezala “samo” 90m slapu, sva kar utrujena, morda bolj psihično kot fizično.

IMG_8558.jpg IMG_8564.jpg IMG_8567.jpg

Slap Peter Pan e Vin je lep, strm slap, ampak trenutno ni v dobrih razmerah. Videz vara, pravijo – prvi raztežaj je sicer lep in kompakten, potem pa se vse skupaj precej poslabša, in osebno bi odsvetoval plezanje naprej (sploh, ko sem videl situacijo na vrhu). Pomojem slap rabi nekaj res mrzlih dni in noči, da pomrzne vsa voda, ki jo je prinesel novozapadli sneg.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja