Levi slap v Rio Freddo – Karfjola

Že zadnjič, ko smo z Matevžem in Matjažem dostopali pod Trbiško Krniško špico (plan so bili namreč prav slapovi v Rio Freddo…), smo levo od opisanih smeri v Kresalu ugledali še en slap, ki smo ga nato vlačili po zobeh, pa se nazadnje rajši odločili za sneg. Meni pa slap ni in ni dal miru, in hitro sem naštimal še enega ljubitelja lednih strmin, Janeza, da ga greva pogledat.

IMG_8430.jpg IMG_8431.jpg IMG_8432.jpg IMG_8433.jpg

Tako sva v ponedeljek še v temi začela z dolgo makadamsko cesto proti zatrepu doline Rio Freddo; zame že drugič v enem tednu. Na srečo se tistih 6 (7?) kilometrov v temi ne vleče tako zelo. Ko se začne po velikem travniku cesta vzpenjati proti desni, se pri komaj spoznavnem možicu ob cesti odcepiva naravnost navzdol v gmajno. Steze ni (no, ali pa je samo nisva našla), in po lomastenju po gmajni le doseževa široko melišče, ki se spušča izpod sten Visoke Police. Po njem pičiva navzgor, nato pa zelo pod steno le ujameva komaj prepoznavno stezico, ki naju po strmih travnatih vesinah popelje v levo, vse do “amfiteatra” pod Visoko Polico, ki je bil tako ljub Dejanu Korenu. Slapovi tukaj nama ne izgledajo najbolje narejeni, oz. drugače povedano, delujejo precej tanki, vendar so smeri tako ali tako izven najine cone udobja, tako da težko rečeva kaj bolj pametnega :).

IMG_8434.jpg IMG_8435.jpg IMG_8441.jpg IMG_8450.jpg

Naju pot vodi še naprej, navzgor proti levi, in kar naenkrat se pred nama pojavi debel, modrikast slap, ki predstavlja prve raztežaje smeri Canale, ki se (v dobrih razmerah) vije vse do vrha Visoke Police. Slap je ravno tako skrit za skalami, da se ga ne vidi s ceste v dolini, izgleda pa odlično narejen! Škoda, da te na vrhu, ko se konča slap, pričaka suha skala… Midva nadaljujeva še naprej proti levi, in po zoprnemu, naloženemu melišču se nazadnje le znajdeva pod slapom.

IMG_8455.jpg IMG_8457.jpg IMG_8463.jpg

Kot da bi vedel, koga moram s seboj vzeti za dolg dostop – ta nama je namreč vzel 3 ure od avta. Toda trud je poplačan, saj prvi raztežaj izgleda fenomenalno, in obema se kar smeji, ko nase tlačiva plezalno opremo. Žreb določi Janeza za prvi raztežaj, in kmalu se na sidrišču skrivam za skalo, saj od Janeza skoraj ob vsakem zamahu letijo veliki kosi ledu. Led je – tako kot povsod drugje v teh dneh – suh in trd, kar ima za posledico, da se delajo talarji, da je joj. Janez potegne celih 60m, in radostno se zapodim za njim v ledeni steber, ki preseneti s kar primerno naklonino.

IMG_8465.jpg IMG_8468.jpg

No, ko priplezam do Janeza, vidim da se naprej slap precej položi; po prijetnih kaskadah plezam navzgor, dokler ne dosežem zanimive tvorbe, ki je v ledu še nisem videl; “karfjolo”, kot jo poimenujeva, obplezam po levi strani, in nadaljujem navzgor, dokler se Janez ne zadere, da zmanjkuje vrvi. V nadaljevanju Janez spleza še polovico vrvi, nakar se slap izteče v skalni zatrep. Malo sva upala, da se bo še nadaljeval, toda očitno nama tokrat ni bilo usojeno :). Vseeno sva zadovoljna, saj sva splezala res lep slap. Na klinu narediva prvi spust po vrvi, nato pa naju čakata še dve abalakovi sidrišči, in že sva nazaj pod slapom.

IMG_8475.jpg IMG_8476.jpg IMG_8480.jpg

Po Internetnem povpraševanju nisva našla nobenih podatkov o slapu, tako da sva ga poimenovala Karfjola (WI3+, 85°/60°, 125m). Tri-urni dostop bi moral zagotoviti, da si v slapu sam, malo bolj mile temperature pa, upajmo, da bodo zmehčale suh in trd led.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja