Zapotoški slap + Julijana

Po Peričniku nas je pomojem vse zajela t.i. ledena mrzlica, in pol dneva počitka je bilo edino, kar sem si dovolil zabušavati za vikend, saj so vsi internetni viri začeli groziti o prihajajoči otoplitvi, ki bo uničila veliko slapov… V soboto zvečer sva tako z Evo razbijala zadnje ledene metre Vis-a-Visa v Bohinjski soteski, nedelja pa je bila čas za celodnevno ledno pležo!

Ekipo smo sestavljali Jaka, Eva, Matevž in moja malenkost, in nekako smo se že v petek zedinili, da gremo pogledat Zapotoški slap (WI4, 180m), ki je baje dobro narejen. Ko parkiramo na zasneženem parkingu pred Zadnjo Trento, za nami pridrvi še en avto in iz njega pogledajo znani obrazi – še trije Bricalpovci, Primož, Damjan in Aljoša! Očitno bo slap danes oblegan s strani Škofjeločanov, si mislimo, saj kasneje pod slap prisopihata še 2 loški navezi.

V močno pretiranem tempu (no, če vprašate mene) se lotimo enournega dostopa proti slapovom. Zadnja Trenta je meni že poleti eden izmed najbolj idiličnih gorskih zatrepov pri nas, saj te na eni strani obkroža monolitno obzidje Trentskega Pelca in Srebrnjaka, na drugi strani pa sončni greben Pelcev. Če že poleti tukaj redko srečaš obiskovalca, je pozimi vse skupaj še bolj samotno! Ko dosežemo gozd pod slapovi, dostop postane že kar malo kičast, saj nas pričaka debelo zamrznjen potok, ki izgleda kot nalašč za nedeljsko drsanje :).

Kmalu se znajdemo v soteski, kjer nataknemo dereze in opremo, in še malo vzpenjanja po kaskadah nas pripelje pod markantni prvi raztežaj Zapotoškega slapu. Vsi smo precej navdušeni nad ambientom, pa seveda tudi nad debelino ledu, ki pa je v prvem raztežaju dodobra gobast in svečkast, kot odkrijemo z Matevžem in Aljošo, ko raztežaj plezamo v vodstvu. Po kakih 40m slap preide v kaskade, od katerih pa je v naslednjem raztežaju ena kar vertikalna in postreže z zabavno plezarijo. Na vrhu moramo kar paziti, da ne pademo v tolmun, ki se nabira za slapom.

Sledita še 2 polna raztežaja, ki vsebujeta en lep, položnejši del, ter še eno zoprno, donečo svečo, preden se slap izteče na snežne ravnice pod planino Zapotok. Zgoraj smo vsi židane volje, saj smo kar malo naveličani senčnih grabnov, kjer običajno potekajo zaledeneli slapovi, tukaj pa nas pričaka toplo sonce in zmehčan sneg; med sestopom tako neizmerno paše s sebe zmetati cunje vse do kratkih rokavov.

Z Jakom, Evo in Matevžem še nimamo dovolj, in Matevž ne more prehvaliti razmer v slapu Julijana (WI4, 160m – splezali smo ga le 110m) v Trenti, zato švignemo še tja. Slap baje zelo redko zamrzne, kar je še dodatna motivacija, da si ga pobliže ogledamo, dokler še stoji! Ker smo pozni, nas slap pričaka brez navez, in hitro se zapodimo v odličen, vodnat prvi raztežaj, ki pa je na vrhu že zelo na meji, saj voda na široko šprica pod tanko ledno skorjo.

Kmalu se znajdemo pod drugim raztežajem – med gladkimi apnenčastimi stenami se vije vlažen ledni trak v naklonini 70-80 stopinj, ki res že pred vstopom izgleda fantastično :). Tokrat vodstvo prevzameta Eva in Jaka, in ko kot zadnji plezam po njem, se mi na usta prav hitro razleže nasmešek. Led je vlažen, naklonina ravno pravšnja, zgoraj, kjer se trak zoži, pa take stopnice, kot jih nimaš niti doma. Na vrhu se strinjamo, da nadaljevanje slapu, tanka rahitična sveča, ne izgleda preveč povabljivo, hkrati pa se že večeri, tako da pospravimo vrvi in sestopimo po zgaženi poti, ki kar malo spominja na tisti sestop iz Luciferja (vsaj, kar se tiče izpostavljenosti).

Nazajgrede se, normalno, ustavimo v Firerju, vendar nas tokrat ne zanese, in po enem piru oddrvimo proti domu, novim zmagam naproti…


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja