Z Jakom sva se za vikend zmenila za izlet v hribe. Jakov prvi predlog, južni raz Škrlatice, precej instantno bojkotiram, saj smo sredi vročinskega vala, in nekako se mi zdi da je čas za južne stene za nekaj časa minil… Predlagam, da bom poiskal alternativno smer, in še isti dan doma odprem legendarni vodniček Slovenske Stene. Dokaj hitro naletim na problem: primernih IV-ic (Jaka je precej neuplezan) ni več, saj se izkaže, da sem večino klasičnih smeri s to težavnostno oceno v vodničku že splezal. No, ena izjema je še Vzhodna smer (IV/III, 350m) v Mali Rinki.
Jaka se strinja z izbiro ture, in zaradi napovedanih popoldanskih vročinskih neviht iz Škofje Loke štartava ob brutalni 3. uri zjutraj. Po dolgi, vijugasti vožnji čez Jezersko in Pavličevo sedlo se po uri in pol znajdeva na parkirišču pod Okrešljem in zagrizeva v breg.
Dostop v smer je dobesedno na začetku Turskega žleba, in hvala bogu sva dovolj zgodnja, da naju med vzpenjanjem po številčnih zavojih proti žlebu še ne žge vroče sonce. Pri vstopu v smer se ravno dodobra naredi dan, in ko se opremljava, mi uspe iz rok izgubiti mojo lahko vetrovko. Ker je pospravljena v majhen žepek, jo lahko samo nesrečno opazujeva, kako se odkotali po travnatih strmalih in izgine v borovcih daleč spodaj pod Turskim žlebom. No, dan je vroč in zaradi vetrovke se ne sekiram preveč, ter kmalu zaplezam v prvi raztežaj. Sama smer je orientacijsko zelo lahka, saj (razen v prvih nekaj raztežajih) konstantno slediš nekakšni “rampi” proti desni. Tudi klinov tiči v skali kar precej, kar je dober znak, saj je Jaka pozabil kladivo v avtu. Tako rajši uporabljava metulje, in en klin si drznem zabiti samo, da utrdim sidrišče na vrhu IV-ic v smeri.
Smer se proti koncu iztteče v naloženo, šodrasto grapo, kjer nama je precej žal za navezo, ki pleza za nama, saj že sama vrv sproži gore kamenja. Tukaj sta (po skici) baje možna dva izstopa, midva pa (nehote) izbereva tretjega, saj me zavede klin na vrhu izrazite, precej mamljive zajede, ki postreže z odlično skalo, je pa verjetno nekoliko težja od originalne smeri (sigurno ima oceno V). In že se znajdeva na robu stene!
Obrestuje se nama zgodnja ura – sonce še ni preveč vroče, in navdušena z vtisi iz smeri (res je lepotica!) sestopiva nazaj dol do Okrešlja, kjer padeta pivo in štrudel. Seveda je gneča dol do parkirišča precej gromozanska, razočarana pa sva tudi, da je tako malo vode – od slapu Rinka pa do parkirišča namreč povsem ponikne… Dan se nato prijetno zaključi v Škofji Loki še na kavi s Tjašo, ter pojedino v Klementini.
Galerija slik
