V drugi polovici avgusta nas je doseglo tisto neprijetno vreme, ko je med tednom šajba, za vikend pa dežuje. Priznam, da sem proti koncu poletja postal kar nekoliko obseden s plezanjem, saj sem čez poletje (za svoje pojme) nekoliko premalo migal, tako da sem želel v žep pospraviti še kako lepo smer. Vršič se je izkazal za idealno izbiro: tukaj imam namreč še precej smeri, ki so se tekom let znašle na seznamu plezalnih ciljev, hkrati pa omogoča tudi popoldansko, pošihtno plezarijo.

Tako sem v torek eno uro prej krenil iz službe, v Kranju pobral Saro, in že sva bila na poti proti Vršiču! Cilj: smer Madona (V/IV-V, 300m) v severni steni Šitne Glave. O smeri sem slišal izrazito deljena mnenja; plezalni vodniček Vršič navaja, da gre za eno lepših smeri v NŠG, različni spletni zapisi pa so precej raznoliki; od hvalospevov pa vse do pritoževanja, da gre za najslabšo smer, kar so jih avtorji zapisov plezali.

Prav kmalu se s Saro znajdeva pod steno, in ker imava na voljo le kake 3 ure dnevne svetlobe, se ne obirava preveč. Hitro nase namečeva plezalno opremo, in kmalu zatem se zapodim v prvi raztežaj, lepo zajedo, ki pa je na najino žalost v celoti mokra. Po nekaj metrih plezanja zmanjka dobrih stopov, in potrebno je stopiti v plato. Priznam, da me letos še ni tako napsihiralo v glavo kot prvi raztežaj Madone. Mislim si, kako bo težko šele zgoraj, saj je prvi raztežaj ocenjen s “skromno” IV-. No, ko je smer suha je zajeda verjetno prava poslastica. Na srečo mi uspe vanjo vtakniti nekaj metuljev, in s tresočimi nogami premagam prvi raztežaj in se znajdem na štantu.

Drugi raztežaj se začne s podrtim previsom, ki ne obeta preveč, vendar se z vsakim pridobljenim metrom skala izboljšuje, in v sredini prečke že dobesedno vriskam od veselja! Pričaka naju namreč prava dolomitska skala (kar je za naše hribe kar redkost!) in ravno dovolj stopov in prijemov, da je plezanje en sam užitek. V prečki je precej klinov, vseeno pa se da sem in tja zatakniti tudi kakšnega metulja in zatič. Obadva s Saro resnično uživava v obeh raztežajih prečke in ni nama povsem jasno, zakaj se je ta smer nekaterim tako zamerila.

Iz prečke izstopiva po previsu, in sledi še en čudovit raztežaj (nekoliko manj opremljen) po res kompaktni skali, kjer plezava Francovo varianto. Po 60m vrvi se stena izrazito položi, in še 2 raztežaja po vedno lažjem svetu kasneje se znajdeva na vrhu NŠG v zadnjih žarkih dneva. V miru pospraviva robo, in v soju čelnih svetilk sestopiva nazaj do avta. Popoldanska pleža na Vršiču ima še eno prednost: ni več potrebno plačati redarja na prelazu :).

Galerija slik