Trenutne razmere v hribih so kot nalašč za turno smuko, in tudi sam sem se tako pridružil tisti množici ljudi, ki med tednom med vsako delovno pavzo besno klika po raznoraznih skupinah na socialnih omrežjijh in se slini nad nedotaknjenimi krtinami, kuclji, hribi in gorami,ki se šibijo pod težo novozapadlega pršiča. Nekateri moramo za dozo powderja žal počakati na vikend, in Pristovški Storžič ni bil nobena izjema.
Predlog za Pristovški Storžič je dal Johny, in z Matjažem mu nisva ugovarjala. Nedotaknjen pršič je, kot že prej omenjeno, v teh časih redka dobrina, in za vikend se človek težko izogne gneči na vseh popularnih turnosmučarskih destinacijah. Samoten vrh na slovensko-avstrijski meji je obetal samoto, kar je potrdilo tudi dejstvo, da smo na parkirišče na starem mejnem prehodu prispeli prvi.
Mraz nas je že od začetka zarezal v kosti (Jezersko sedlo je bilo namreč v oblaku), tako da smo prav hitro zagrizli v breg. Čakalo nas je zelo dolgo vzpenjanje po gozdni cesti na avstrijski strani hriba; po kaki uri hoje zavijemo levo v strm gozd, kjer pa prav kmalu zopet naletimo na še eno – višje ležečo – cesto, ki nas po še cca. uri hoje pripelje do sedla. Tu se obrnemo proti levi in nekaj časa še sledimo markacijam, ki pa jih v nadaljevanju izgubimo izpred oči; navkljub temu se nam uspe skozi gosto goščo prebiti na čudovite travnike pod zadnjo strmino.
Le-te se Janez loti uspešno po desni strani, z Matjažem pa nekoliko manj uspešno po bolj direktni liniji vzpona, in nagrajena sva z dodatnim prebijanjem čez grmičevje. No, zgornji del pod vrhom nas vse navduši, saj obeta res lepo turno smuko. Na vrhu – pri gromozanskem križu (pozabljam da je vrh “v Avstriji”) sledi malica, čaj in šnopc, česar smo po štirih urah vzpona že kar potrebni. Nato pa pride na vrsto najboljši del spusta – smuka navzdol!
Iščoč najboljše prehode najdemo nekaj lepih deviških flank, zabava pa se konča, ko prismučamo nazaj do ceste. Le-ta je nekaj časa celo navzgor, nato pa tako zelo vodoravna, da nas skoraj v celoti nazaj do avta čaka tekaški korak, ki v precejšnji količini novozapadlega snega ni prav zabaven! Grenak okus po zaključku ture si sicer v nadaljevanju uspešno popravimo na piru na Jezerskem, nato pa še na pici v Preddvoru. Pow pow!
Galerija slik
