Matjaž je že nekaj časa govoril, da bi strašansko rad poskusil turno smuko po Smokuškem plazu, najbolj zahodnemu plazu (poleti gre za široko melišče), ki se spušča direktno z vrha Begunjščice navzdol proti izviru Završnice. Za razliko od bolj popularnih sosedov, Centralnega in Šentanskega plazu, ki prav tako omogočata lagoden turnosmučarski spust z grebena Begunjščice, je Smokuški plaz kar malo zapostavljen. Bržkone temu botruje dejstvo, da moraš po “pristanku” pri izviru Završnice zopet narediti nekaj višincev, da prideš nazaj do koče na Zelenici.
Vedela sva, da bo snega za smuko dovolj, hkrati pa se je obetal lep vikend, kar je lahko pomenilo samo eno: da bo na Zelenici pol Slovenije! Tako se – navkljub dejstvu, da tura ne traja cel dan – odločiva za ran štart, da prehitiva množice! Tako iz Škofje Loke štartava že okrog 5. ure zjutraj, in res, na parkirišču na Ljubelju naju pričaka precej majhno število avtomobilov. Za razliko od zadnjič, kar sem bil tukaj, že pri avtu skočiva na dilce, in pod snežišči, ki vodijo v Centralno grapo, se znajdeva ravno, ko se dodobra naredi dan.
Smučke na hrbet, dereze na pancarje ter cepin v roke, in že sopihava v breg! Matjaž hodi, kot da bi se sprehajal po stanovanju, mene pa dobro reže sapa. Res nisem navajen hoditi v breg s pancarji. No, na srečo je gaz že dodobra utrjena, le v zgornjem delu, pod vstopom v Centralno grapo, se malo bolj matrava, saj so stopinje le sestopne – in delal jih je nekdo z res velikim korakom.
Precej hitiva – toliko, da nimam niti časa slikati – tako da se precej hitro znajdeva na soncu, na vršnem grebenu Begunjščice, od koder je le še dobra minuta hoje do vrha, kjer nas (času primerno) še ni veliko. Malica mine v uživanju v čudovitih razgledih po celotni Sloveniji, nato pa je čas za smuko! Smokuški plaz je v vršnem delu kar trd, vendar je smuka kar prijetna, spodaj pa je snega tako malo, da morava kar dobro navigirati med skalnimi odstavki, da najdeva pasove snega, in – kot je pri turni smuki ponavadi – se čisto prehitro znajdeva na podnu, pred kočo pri izviru Završnice. Matjaž se odloči, da bo dile kar nosil nazaj do Zelenice, sam pa niti podrazno ne razmišljam in gladko opremim dilce s kožami.
15-20 minut kasneje sva nad Zelenico, in vesela sva, da naju čaka samo še spust. Pri koči na Zelenici se ujamemo še z Anjo in Matejem, nato pa istočasno odsmučamo nazaj proti dolini. Obema se nama smeji, ko smučava mimo dolgih kolon ljudi, ki se ob tej pozni uri vzpenjajo proti Zelenici, in na parkirišču naju pričaka pravi kaos, saj pločevina sega vse do ceste pred tunelom – očitno tudi gromozansko parkirišče ni bilo dovolj veliko za vse obiskovalce…
Galerija slik
