Ker se je v hribih začelo lepo vreme, sem si zaželel poletno sezono plezanja v hribih zaštartati tudi jaz. Glede na lastno neuplezanost, lenobo in željo po daljšem spancu, ter soplezalki, se je izbira ture ponujala kot na dlani! Z Mojco sva si za cilj izbrala smer, ki se ponaša kar z dvema imenoma, Južni raz Beljaške igle (V-/III-IV, 140m), oz. po nemško Via Klug-Stagl. Tekom zadnjih dveh let sem postal kar precejšen fan koče Corsi in sten v njeni bližini, in tudi ta dan nama je okoliš ponudil res fajn vplezavanje v odlični skali, kakršno lahko samo iščeš v naših Julijcih, streljaj oddaljenih na vzhod čez mejo.
Kot običajno, se nama je vzpon po asfaltirani cesti do Viške planine še kar vlekel, od tod naprej pa je pot navzgor prav simpatična, saj po strmih travnih prostranstvih dosežeš čudovit naravni prehod, ki te po precej ozki polički popelje desno proti koči Corsi. Beljaška igla te zasenči na levi strani naravnost nad planinsko potjo, in ne mine veliko časa, ko se opremljava s plezalno opremo za v smer, ter malicava s čudovitimi razgledi na Kaninske gore.
Kaj reči o sami smeri? Definitivno bi jo lahko povzel z rekom (pre)kratka in sladka. V prvem raztežaju, ki ponuja krajši, nekajmeterski detajl v rangu V-, sem se sicer spraševal, če sem čez zimo povsem pozabil plezati, višje gori pa je situacija kar tekoče stekla. Krajši štirje raztežaji te ravno primerno ogrejejo in zdražijo, in ko v vrhuncu lepe plezarije – po, kot se za lokacijo spodobi, dolomitskih prijemih – obstaneš na ozkem, ošiljenem vrhu Beljaške igle, se počutiš kar malo opeharjenega. Rad bi plezal še naprej navzgor, pa se nikamor ne da. No, z Mojco se strinjava, da je smer fantastična, bralci tega bloga pa si boste morda potiho le mislili, kako trapasto je debeli dve uri dostopati do stene za 4 lahke cuge plezanja.
Sestop je, za razliko od vzpona, precej bolj neprijeten oz. siten. Z vrha opraviva krajši spust po vrvi na sedelce, nato pa v lahkem poplezavanju navzdol (možen tudi abzajl) doseževa grapo, ki reže v levi bok igle (desno, gledano navzdol). Nato naju čaka še nekaj hoje po precej podrtem svetu, še en krajši abzajl, in še več podrtega sveta.
Ker je dan še dolg, jo seveda ucvreva do koče, kjer naročiva pir in kofe. Šele, ko naskočiva okrepčitev, v zadregi ugotoviva, da s seboj nimava dovolj denarja, da bi plačala za vse. V koči so sicer res prijazni, saj nama samo lahkotno povedo, da lahko preostanek prineseva ob naslednjem obisku. Zavrnejo tudi vse silovite poskuse Mojce, da bi razliko v ceni pokrila s pomivanjem posode (hec, hec).
Galerija slik
