Na lep junijski torek smo se z Evo in Hano dogovorili, da bi pred službo šli “na hitrco” splezat Šentansko smer (V+/III-IV, 15om). Smer se nahaja nad Bornovimi tuneli v Begunjski Vrtači, in je z dobrimi 15 minutami dostopa res idealen kandidat za predšihtno plezarijo.
Tako smo se že sredi noči podali na pot, in s sončnim vzhodom smo že strumno korakali po prijetni poti čez Bornove tunele. Tokratna tura je nekaj posebnega: Hana gre namreč prvič plezat “v hribe”. Pred prvim tunelom zavijemo levo navzdol po melišču, in po sestopu (nekateri ekspresnem, nekateri bolj počasnem 🙂 ) ujamemo stezico v desno, ki nas pripelje pod smeri.
Prvi raztežaj je lažji, v drugem raztežaju pa je potrebno že kar malo poplezati. V tem raztežaju ima Hana pravi hribovski krst, saj ji oprimek nekje v zgornjem delu cuga ostane v roki, in do mene zgoraj na sidrišču pride samo paničen krik, preden se napne ena od polovičk vrvi. No, škode ni velike, Hana se hitro pomiri in pleza naprej, tako da hitro pozabimo na ta pripetljaj. Po svoje bi bilo težko pričakovati, da bi prvič imela občutek ter res preverjala vsak oprimek.
Tretji raztežaj je najlepši, saj splezaš enkratno zajedo, potem pa sledi še zadnji raztežaj, ki je bolj po sili razmer; sicer te čaka nekaj metrov še kar težavne plate, ki pa se ji lahko morebitni ponavljalec tudi zlahka izogne.
Tudi spust po vrvi je za Hano nekaj novega, meni pa je še najbolj v spominu ostal po grabnu, po katerem poteka – tak šodr namreč najde človek res samo v Karavankah 🙂 .