Kratkoročnih priprav na odpravo v Peru se je vsak od naše male skupinice lotil na svoj način, vsem pa je bilo skupno, da smo se prav hitro spravili do Najboljšega soseda ter nakupili veliko količino plastenk z vodo. Eva in Matevž sta nato v pravi “ljubljanski navadi” v nadaljnih dneh (enkrat celo v zimskih gojzarjih!) večkrat s polnimi nahrbtniki vode obiskovala Šmarno goro – na veliko začudenje vsega ostalega občestva na tistih stezicah. Sam sem se odločil za nekoliko bolj samotne stezice, tako da sem v podobni maniri izvajal ture na Križno goro in Lubnik, kjer je bilo čudenja – zaradi manjše popularnosti hribov – nekoliko manj.

Za vikend z relativno slabo vremensko napovedjo – kar je bila kar stalnica tekom poletja 2018 – smo se tako združili v ideji, da bi prav zgodaj, dopoldne, pred popoldanskimi nevihtami, dostavili večje količine vode na vrh Škrlatice. Nazadnje se nas nabere 5 – Polona in Peter nimata potreb po težkem tovoru, medtem ko Eva, Matevž in jaz nosimo primerno “obtežen” nahrbtnik z vodo. Že navsezgodaj zjutraj je v Vratih naravnost soparno, in ko sopemo po gozdu nad Vrati proti bivaku 4, od naju z Matevžem dobesedno teče (in ne, to ni voda z nahrbtnika!).

Višje gori se situacija na srečo nekoliko izboljša, saj začne pihati rahel vetrič, pa tudi tako preklemano soparno ni več. Sledi prečka pod Dolkovo špico, melišča, in – končno – zajle, ter zavarovani del poti. Kot je vedno, ko človek začne poplezavati, se kar naenkrat znajdemo na vrhu Škrlatice, kjer odkrijemo, da smo še kar v formi, saj imamo povsem dostojno časovnico. Srečni kot mali otroci začnemo zlivati vso težko pritovorjeno vodo v golo, suho, rdečkasto kamnino, in kmalu je vse naokrog križa na vrhu Škrlatice vse mokro od vode.

Vreme se hitro slabša, in čas je za odhod v dolino. Ker smo lahkih nog, kar letimo navzdol; nekje okrog bivaka 4 zaslišimo prvo grmenje nekje na drugi strani doline, ko pa dosežemo avto, pa začutimo nekaj dežnih kapelj. Simpatična tura!

Galerija slik