Končno je napočil čas, da odletimo proti Peruju! Ko zadnje dneve mrzlično nabiram/nakupujem robo in vneto pakiram, se mi zdi vse skupaj kar malo nerealno. Še dobre tri tedne nazaj sem vneto in brez kake konkretne ideje študiral, kaj bi počel čez letošnje poletje. Čez noč se je vse spremenilo. Nekaj SMS sporočil (in kak dan, da sem se dokončno odločil) kasneje, in že smo z Matevžem in Evo kupili letalske karte za Peru. Nato se je seveda začela norija, saj smo morali v treh tednih zorganizirati vse potrebno za izlet, hkrati pa pridno poiskusiti pridobiti vsaj nekaj kondicije, ki jo bomo krvavo potrebovali, ko bomo dihali redkejši zrak na 5000 metrih nadmorske višine. Za kaj več kot to pa tako ali tako ni bilo časa.
Proti Limi, glavnemu mestu Peruja, štartamo iz Munchna, vmesna postaja pa je New York. Kar malo hecno se nam zdi, ko zaradi varčevanja na check-in prtljagi vsi po letališču postopamo v zimskih gojzarjih, Matevž pa ima za piko na i na glavi še tisto nadvse grdo ultralahko Petzlovo čelado. Na srečo smo dovolj zaspani in zmatrani od jutranje vožnje, da nam je za zaprepadene poglede popolnoma vseeno.
Medtem, ko čakamo na let, moja kamerada tavata nekje med spancem in budnostjo, sam pa se v glavi še enkrat sprehajam čez vse sezname, če nisem česa pomembnega pozabil doma. Hkrati potiho upam, da bo tiste 3 tedne intenzivnega treninga plus še nekaj ostankov kondicije od prej zadoščalo za dostojne poskuse vzponov v gorah, ki nas čakajo. Malo me grize tudi velika uganka, kako se bo moje telo odzvalo na višini 5000m in 6000m, saj iz Evropskih Alp vem, da potrebujem kar nadpovprečno količino časa, da se dobro aklimatiziram.
No, o samem letu do Lime ne bi zgubljal preveč besed; letalo za v Limo zamuja za debele tri ure, toda po osmih urah prečenja Atlantika in poležavanja po newyorškem letališču lahko ob boardingu na naslednji let le utrujeno skomigneš z rameni in si nastaviš še nekaj filmov na on-air entertainment sistemu (ob katerih tako ali tako prej ali slej zakinkaš).
V Limo tako prispemo okrog 11. ure zvečer, dobre 3 ure kasneje, kot planirano. Kar malo smo jezni, saj smo zamudili “el presidente” avtobus v Huaraz, na katerem so po naših informacijah prav udobne postelje, na katerih bi se dodobra naspali, zjutraj pa zbudili v našem izhodišču – Huarazu. No, odkrijemo, da naslednji avtobus odpelje dopoldne naslednji dan, in Matevž na letališču najde neuradni “sleepover” kotiček, kjer po hitrem postopku iz nahrbtnikov iztauhamo spalne podloge, in za nekaj ur se končno uležemo in vsaj malo zadremamo. Po dnevu in pol prekladanja po neudobnih letalskih sedežih itak v trenutku zakinkamo.
Zjutraj se kar zgodaj spokamo iz letališča, saj nočemo še enkrat zamuditi avtobusa. Taksi do avtobusne postaje si bomo vsi zapomnili predvsem po tem, da je taksist takoj po začetku vožnje “na mehko” potipal, ali smo zainteresirani za kakšen paket kokaina. Sicer pa smo na srečo dovolj zgodnji, da v mestu še ni prometne konice, in na avtobusno postajo prispemo toliko zgodaj, da nas še tam čaka nekaj ur poležavanja do ure odhoda avtobusa.
Navkljub temu, da jutranji avtobus ni “el presidente” klase, pač pa navaden prevoznik za plebejce (25€ na glavo za 8-urno vožnjo), se nimamo kaj za pritoževati – vse kaže, da so v Peruju glavno prevozno sredstvo ravno taki avtobusi (železnic nimajo prav veliko), in očitno danes ne bo veliko potnikov, tako da se vsak razkomoti na svoje dva sedeža.
Sprva se dobro uro peljemo po predmestjih in slumih Lime, nad katerimi vsekakor nismo pretirano navdušeni. No, ko se zdi, da smo končno zapustili umazano mesto, le-to zamenjajo neskončne sipine, med katerimi se kot kača zdolgočaseno vije naša cesta. Vse to pa je skupaj prežeto z meglikasto rečjo, za katero nismo prepričani, ali je samo oblak ali pa smog. Vsekakor ne najboljši prvi vtis!
Ko se nekaj ur vozimo, je čas za postanek. Šofer avtobus parkira na veliki bencinski črpalki, kjer je zraven še lokalna oštarija. Očitno ti v Peruju, če imaš 8-urno vožnjo, pripada vmesni počitek za hranjenje. Iz šoferjeve španščine (tako upamo) izluščimo, da imamo pol ure pavze. Kot ostalih nekaj domačinov na avtobusu se strpamo v majhno gostilnico, in naročimo nekaj jedi iz jedilnika, ki jih približno znamo prevesti iz španščine, in na krožniku dobimo nekakšno rižoto, omako z govedino in fižolom, ter nekakšnega ocvrtega piščanca.
Zame je to precej ključni moment: pred izletom sem namreč poslušal zgodbice od številnih znancev, kako so zaradi lokalnih bakterij v hrani fasali hudo drisko, in bili priklenjeni na WC tudi po cel teden. Noben od nas si ne želi na tak način pokvariti dopusta, toda hrana nam deluje dobro ocvrta/pripravljena, mi pa sestradani, tako da obrok napademo kot pravi sestradanci. Solata je edini del obroka, ki se ga ne dotaknemo. Vsekakor se nam je dejstvo, da smo bili nekoliko previdni pri hrani, tudi kasneje na dopustu dobro obrestovalo. Prehranjevanje v dostojnih restavracijah “za turiste” (ki so še vedno dovolj poceni, da jih lahko normalno obiščeš), izogibanje sveže oprani zelenjavi in sadju, ter konstantno umivanje rok z razkužilom (ja, tudi v hribih) so zaslužni, da v Peruju nihče od nas ni trpel nobenih prebavnih motenj. Ups, pozabil sem še najbolj pomemben del: seveda je pomagalo tudi vsakodnevno umivanje zob s piscotom, lokalnim žganjem po pristopu našega vinjaka, ki sva ga z Evo do konca izleta dodobra vzljubila.
Kmalu nas šofer zbobna nazaj na avtobus. Končno se okolica začne spreminjati: desno od nas se začnejo iz ravnine vzdigati bolj in bolj visoki hribi, in ne mine veliko časa, da zavijemo v eno izmed dolin, ki se počasi vije in dviga med zelenimi, kmetijsko obdelanimi pobočji v osrčje dežele. Vozimo se skozi številčne slikovite vasice iz nizkih opečnatih barak, ki so očitno standard v Peruju, in kar premalo se zavedamo, kako vztrajno pridobivamo višino, dokler se nad avtobusom kar naenkrat ne pojavi strma skalna stena. Vsi smo vedno bolj navdušeni, saj kar slutimo, da bomo kmalu le zagledali tiste bele Andske vršace, zaradi katerih smo tukaj.
Ko dosežemo vrh neizrazitega cestnega prelaza, nam vseeno padejo čeljusti na kolena! Znajdemo se namreč na pravi pravcati lunini pokrajini – širna planota se razteza v obe smeri neba, levo in desno od nas, do kamor nam seže oko. Toda to ni najbolj pomembno! Zazremo se namreč v strme bele vršace, ki jim ni in ni videti konca. Na bleščečih belih ledenikih se odbija sonce, in medtem, ko avtobus zavije v levo in drdra po nekoliko bolj ovinkasti cesti, vsi potrebujemo nekaj časa, da procesiramo, kaj je pred nami. Cordillera Blanca (Belo gorovje) je res primerno ime – vsi vrhovi so namreč debelo pobeljeni, hkrati pa kar ne moremo verjeti, da je skoraj vsak vrh špičasta piramida, ki na videz ne kaže nobene lahke poti na vrh. Daleč za nami, proti jugu, v nas zrejo tudi – tako mislimo – še bolj navpični in mogočni vršaci Cordillere Huayhuash.
Takole, ko v dopoldanskem soncu srepo zremo v te prelepe gore, smo morda celo kar malo veseli, da smo zamudili nočno vožnjo v Huaraz, saj bi ponoči sigurno zamudili te res kraljevske razglede na najvišjo Perujsko gorsko verigo.
Vožnja se bliža koncu, ko se začnemo spuščati proti mestu Huaraz, ki kar iznenada zraste pod nami. Ne mine dolgo, in obkroženi smo z intenzivnim prometom, brezštevilčnimi indijanci in dolgočasnimi opečnatimi pročelji. Mesto je precej grdo, česar se še bolj zavemo, ko avtobus preko mostu prečka z odpadki zasvinjano reko umazano sive barve, ki teče skozi srce mesta. Toda kakšna gorska kulisa je v ozadju! Nad mestom se v daljavi blešči mogočni beli ščit Huascarana (6768m), ki je najvišja gora v Peruju, in četrta najvišja v južni Ameriki. Gora nosi ime mogočnega inkovskega vladarja, ki pa je žal živel že v zatonu Inkovskega imperija pod prevlado Špancev.
Ko korakamo proti hostlu, ki bo naslednjih nekaj dni naš dom, odkrijemo še dve zadevi – prvo, da je Huaraz mesto strmih uličic; in drugo, da smo res izčrpani. Huaraz namreč leži na nadmorski višini 3000m, in v kombinaciji z jetlagom se nam komaj uspe privleči do naših postelj, kjer si zatemnimo okna in popadamo v spanec kot trupla.
Galerija slik
