Prejšnji vikend sva se z Evo odločila, da greva otvoriti zimsko sezono. Zaradi tako zgodaj zapadlega snega in še toplo podlago nama je bilo jasno, da nekih pretiranih razmer verjetno pač ne bo, tako da sva se odločila za “nezahtevno” turo: Severozahodni raz/greben Begunjščice (III). Kresal je namreč v svojem vodničku napisal, da na omenjenem grebenu “večjih težav” ne bi smelo biti.
Z dostopom začneva na relativno praznem parkirišču na Ljubelju. Meni je vse skupaj kar malo šokantno, saj imam Zelenico vedno v spominu kot najbolj oblegano izhodišče za zimske avanture na Gorenjskem. Majhni obiskanosti sigurno botruje nekoliko oblačna napoved, in pa, seveda, dana vseobsegajoča družbeno-socialno-zdravstvena realnost okrog COVID-19.
Do koče na Zelenici naju pelje dobro zgažena/zvožena cesta, od koče na Zelenici dalje pa prav kmalu zakorakava v nepredelan sneg. Že 15 minut kasneje nama je jasno, kakšna bo današnja realnost – gaženje čez kolena! Čeprav bi si s kondicijskega vidika težko izbrala boljšo “uvodno” turo, nama je globok nepredelan sneg brez podlage na trenutke kar dober psihološki izziv. Bolj se bližava grebenski rezi, bolj sva jezna in nemotivirana, saj je greben v začetnem delu očitno poraščen z borovci, po katerih je vzpenjanje prava muka, saj se nama ponekod udira tudi do pasu.
Po mukotrpnem kardio-treningu, kjer se vsak od naju poslužuje svojih prijemov (Eva se plazi po vseh štirih in po kolenih, jaz pa pod snegom iščem korenine), se končno, dodobra ogreta, znajdeva pod bolj strmim, skalnatim delom grebena. Pravzaprav je prva skalna glava v grebenu kar strašljiva, saj na pogled ne kaže nobenih lažjih prehodov. Toda sreča spremlja pogumne, pravijo, in po odločitvi, da jo ubereva kar po sredini navzgor, nama uspe najti prav lepe, ne preveč težavne prehode navzgor.
Razmere so take, kot sva jih pričakovala – nepredelan sneg, spodaj pa skala. Toda v težavnostnem razredu ture to ni tako problematično. Od tu naprej, kjer se začne nekaj plezanja, nama greben dejansko postane prijeten in ponuja prav simpatično poplezavanje z lepimi razgledi na levo in desno stran. Še vedno so vmes odseki ruševja in borovcev, toda izmenjujejo se s skalnatimi deli, in korak za korakom se končno bližava vrhu Begunjščice.
Vrh doseževa po 5 urah in pol od štarta na Ljubelju, kar mislim, da pove vse o “nerazmeri” 🙂 . Je pa po svoje fino, ker zaradi slabih razmer ni na vrhu nobene gužve. Na vrhu si privoščiva hitro malico, nato pa zaradi vetra in oblakov kar hitro začneva s sestopom. Le-ta je z Begunjščice vedno fleten, saj se po centralni grapi in snežiščih res hitro spustiš nazaj do Zelenice. Sprva sva presenečena, da še nihče ni plezal centralne grape, ob sestopu pa nama je jasno, da bi bilo navzgor pravzaprav kar sitno, saj bi na bolj strmih odstavkih zaradi nepredelanega snega človek moral kar malo praskati po skali (na dol teh težav ni, saj se enostavno podričava po strmih delih v sneg).
Pri avtu se tako znajdeva po dobri uri in pol sestopa z vrha – zmatrana, a vesela in zadovoljna da je uvodna zimska tura za nama.
Galerija slik
