Košir-Brelih v NŠG

Vikend pred božičnimi prazniki sva z Maticem šla pogledati, če je v naših gorah kaj plezalskih razmer. Glede na dano situacijo sicer nisva bila pretirano optimistična, tako da je bila že izbira cilja kar problematična. Dan pred odhodom do Matica pricurlja informacija, da je Vršič splužen, in odločitev je hitro konvergirala proti severni steni Nad Šitom Glava. Udoben dostop in ne predolge smeri so namreč kar dobra popotnica za manjko razmer, kratek zimski dan in izogibanje policijski uri…

Na Vršiču se znajdeva nekaj čez 7. uro zjutraj. Vse je v oblaku, naokrog divja mrzel veter, na parkirišču pa je samo en kombi. Zaradi velikih količin snega naokrog cestišča naju skrbi, da bo že pot do vznožja najine izbrane smeri, Košir-Brelih (IV/III-IV, 200m), terjala koronski davek (beri: pomanjkanje obče kondicije), pa se izkaže, da je sneg vsaj delno predelan.

Tako se pod vznožjem smeri znajdeva relativno hitro. Smer sva izbrala, ker sem jo sam plezal poleti v družbi tečajnikov, in sem bil prepričan, da bom znal najti (tokrat prave!) prehode tudi v slabi vidljivosti.

Žreb me določi za vodstvo, in v prvem raztežaju kopljem po še kar sprejemljivem snegu, dokler ne uredim sidrišča pod kaminom. Matic se zapodi v kamin, kjer se začne orodjarjenje, ki naju nato zaposli praktično do konca smeri. Predvsem drugi raztežaj je bil ključen, saj ga je Matic plezal skoraj dve uri. Sneg v smeri višje gori pač ni bil uporaben, tako da ga je bilo potrebno čistiti. Dobro uteho pri plezanju so nama na srečo nudile zmrznjene trave, ki so taktično posejane po smeri, predvsem v nekoliko vijugastem drugem raztežaju.

Tretji raztežaj je od mene zahteval predvsem kopanje po velikih količinah nepredelanega snega, ter sitno prečko, kjer nisi ravno vedel, kaj imaš pod nogami in ali bo le-to držalo ali ne. Četrti raztežaj je bil, kot se nama je dozdevalo že vnaprej, prav uživaški, saj ponudi kamin z dobrimi hooki. Zadnji raztežaj je zopet zahteval nekaj delikatnih gibov in bolj mirnih živcev.

Nekaj metrov pred vrhom NŠG-ja naju pričaka še previsna zapora iz nepredelanega snega, ki jo premagava malo “na zaupanje”, in končno se znajdeva na vrhu!

Morda sva obadva malenkost podcenjevala smer, tako da sva na vrhu dobre volje in nasmejana, žal pa naju mraz in orkanski veter hitro preženeta, tako da v čistem white-out-u sestopiva nazaj do avta, ki kar nekoliko otožno sameva na vršiškem parkirišču.

Sej vem da se ponavljam, ampak takole na hitro bom rekel da sva zopet doživela pravi scottish experience, in krasen dan v hribih navkljub pomanjkanju razmer!


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja