Z Maticem sva bila v soboto dogovorjena za hribovsko turo. Prva večja letošnja pošiljka snega je povzročila, da sva kar nekaj časa tuhtala, v katero smer bi usmerila najine poglede. Še dobro, da nama je prijatelj omenil, da je napovedan močan severnik, sicer bi najbrž izbrala kak severni greben, izpostavljen orkanskemu vetru. Izkušena alpinista pa taka!
No, z izjemo vetra je vremenska napoved obetala lep in mrzel dan. Po kar nekaj usklajevanja sva sva se nazadnje odločila za vzhodno steno Kalškega grebena. Dolg dostop, vzhodna orientacija stene (ki naj bi obetala “varnost” pred vetrom), smeri lažjih težav, in pa kakršnokoli internetno pomanjkanje informacij, so naju dodobra zmotivirali, in računala sva na klasično zgodnje-zimsko plezalsko avanturo: mraz, kopanje po sipkem snegu, zmrznjene trave, nočni sestop in še kaj. Ker področje ponuja kar nekaj smeri, sva točno smer vzpona prepustila odločitvi na sami lokaciji, glede na stanje na terenu.
Ob čudovitem sončnem vzhodu sva se že potikala po spodnjih delih smučišča na Krvavcu, v smeri planine Dolga njiva. Mrzel zrak in širni pogledi na zasneženo gorenjsko visto so nama obema vzbudili lepe občutke, in hrepenenje po obilni zimi, ki je – upajmo – za naslednjim ovinkom. Žal pa zaradi močnega vetra sončni žarki niso poskrbeli za kakršenkoli dvig temperature, tako da sva do planine Dolga njiva pot prehodila brez ustavljanja – šele tam sva si našla zavetrje, v katerem sva si privoščila prvo malico.
Od planine Dolga njiva je sledil še vzpon proti Vrhu Korena, nakar sva ujela markirano pot, ki naju je popeljala navzdol proti severo-vzhodu, pod vzhodna ostenja Kalškega grebena. Širen planotast svet, ki naju je pričakal, in pa jugovzhodna stena Kalškega grebena, ki je izgledala še silno daleč, sta bili razlog, da sva se hitro strinjala, da si za vzpon izbereva kar smer Rdeči Steber (IV+/III, 260m – poleti), ki je v naju zazijal zelo kmalu, ko sva se začela spuščati navzdol.
Potek smeri nama je bil navkljub slabi fotografiji vrisa, bolj kot ne logičen in jasen. Prvi raztežaj, za katerega je žreb določil mene, je predstavljal prvo ključno mesto vzpona. Z letno IV+ ocenjen prehod skozi zanimive previse je od mene potreboval umirjene možgane in pa kratek pogovor sam s seboj, preden sem se commital. Kot ponavadi, prvi kombinirani raztežaj po dobri sezoni skalnega plezanja in frikanja je vedno zanimivo in predvsem intenzivno doživetje. Gibanje v skali z derezami in cepini pak sledi drugačnim pravilom kot kopno plezanje…
Sledil je še pester in prav tako lep kaminski raztežaj za Matica, nato pa sva prišla v nekoliko lažji svet, kjer sva sledila bolj ali manj očitnim naravnim prehodom in nosu, ter sem in tja pogledala na skico smeri. V tem delu je šlo za lepo plezanje po zmrznjenih travah in skalnatih grapah, in v tem delu sva pridobila nekaj časa. Ure so namreč kar hitro tekle naokrog… Ker je bil navkljub zavetrju res pošten mraz, sva bila na tem mestu vesela, da se lahko za nekaj časa hitreje premikava, in spraviva nekaj toplote nazaj v najini telesi.
Zadnji detajl dneva pa je pričakal Matica, v obliki poslednjega, 20m dolgega raztežaja, ki nama je “branil” prehod do roba stene. Ta del se je zopet postavil nekoliko bolj pokonci, rdeča kamenina slabše kakovosti pa je tu le upravičila ime smeri. Matic je med plezanjem izruval velik skalni blok in si ga zvrnil na glavo. Na srečo se je to zgodilo znotraj kamina, tako da ni padel, je pa nato s povečano previdnostjo splezal še zadnjo strmino po bolj podrti skali, do roba stene. Razočarana sva bila, da sva sončni zahod zamudila za pičlih 15 minut!
Smer se konča sredi ruševja cca 20m stran od planinske poti, tako da sva morala prebroditi še to poslednjo oviro, preden sva si lahko res oddahnila. Čeprav sva zamudila sončni zahod, se je pred nama odvijala fantastična čarovnija visoko saturiranih rdečih in oranžnih barv na zahodnem obzorju – ravno nad Julijci! Žal je s prihodom noči prišel tudi še večji mraz, tako da prav veliko romantike nisva izvajala, pač pa pospravila robo in vzela pot pod noge, saj naju je čakala še dolga pot nazaj do avta…
Sestop nazaj do Krvavca sva opravila po isti poti kot zjutraj, le na smučišču sva nekajkrat ubrala kar pot navzdol po smučarski stezi, vijugaje med snežnimi topovi. Zjutraj, tekom dostopa, sva se še šalila, da bo dan minil predvsem z veliko hoje, pa malo plezanja. Na koncu se je izkazalo, da je bilo veliko hoje IN tudi veliko plezanja 🙂 .
Nekaj ugotovitev, ki sva jih (že stotič) ugotovila tekom dneva:
- Zimski alpinizem je res garanje: vedno se ogreješ in ohladiš, z vsakim raztežajem znova in znova: pavza in plezanje, plezanje in pavza. Sploh, če soplezalec dolgo pleza kak delikaten detajl…
- Ko je dodobra premražen, človek ne zna več lepo plezati – vse počne okorno, “na silo”.
- Ko “ni razmer”, se povsod, kjer je malo težje, pleza po polžje.
- Teli zgodnje-zimski izleti so res res mrzli!
Sicer pa je tole najina ocena smeri v trenutnih razmerah:
Kalški greben, V stena, Rdeči steber: III+/4 M, 200m (po vrvi 260m)
V smeri ni nobenega klina, sama pa sva uporabljala zatiče, tricame in nekaj metuljev večjih velikosti. Zabijala sva tudi kline, kjer se je dalo, vendar je na veliko mestih skala zasigana. Prav bi nama prišli tudi heksi večjih dimenzij (ki pa sva jih “pametno” pustila v avtu).
Galerija slik
