Že odkar sem pred leti plezal Herletovo smer v Ojstrici, sem nekje med listanjem po Miheliču naletel še na opis Desne smeri (V+/V, IV, 555m), ki mi je takoj vzbudil zanimanje. Ko sem še od nekaj plezalskih kolegov slišal hvaljenje te smeri, pa je bilo jasno, da bo moj naslednji obisk te – za nas gorenjce nekoliko odročne stene – najverjetneje vključil plezanje te smeri.
8 let kasneje (kako čas beži!) se mi je le ponudila priložnost. AO Kranj je namreč v letošjem letu, zaradi obnovitenih del na Ledinah, tradicionalni plezalni tabor Nejca Zaplotnika organiziral na Klemenči jami. Z Maticem sva bila hitro dogovorjena, da v soboto greva pogledat omenjeno smer.
Že, ko sem večer prej prišel na kočo na Klemenči jami, so me prevzeli prijetni, znani občutki, ki sem jih občutil tudi 8 let nazaj, ko sem se tod nazadnje potikal. Prijetna koča, prijazno osebje, številni znani plezalski obrazi, sproščeno vzdušje, in pa neprekosljiv večerni razgled na severno steno Ojstrice, ki se dviga “takoj” nad kočo. Le zakaj je bilo potrebno (pre)dolgih 8 let, da sem zopet pokukal v te prelepe konce!? Ne vem…
Ker v Desno smer odhajamo kar tri naveze, se večer poprej dogovorimo za vrstni red. Z Maticem si izboriva prvo mesto, tako da ob 7. zjutraj že stojiva pod steno, napravljena in pripravljena na odhod.
Spodnji del smeri (do velike gruščnate police, preden se začne prva petica) preplezava nenavezana v dostopnih čevljih. Ta pristop bi svetoval utečenim navezam, ki imajo dovolj kilometrine, manj izkušenim pa bi vsekakor priporočal varovanje. Ta del stene ima namreč precej “posebno” konfiguracijo, kjer ni vedno enostavno najti najlažjega prehoda čez steno, izpostavljenost pa je velika. Tudi midva na enem mestu za nekaj metrov “faliva” najlažji prehod, zgodi pa se nama še en nekoliko večji orientacijski kiks. Na polički, kjer smer vodi čisto v desno, mimo majhne votline na popolnoma gozdnat desni del stene (v Miheliču gre za mesto, kjer je narisan raz z oceno IV – tisti raz nima ocene IV, pač pa I-II), naju v levo zavede ploščat steber, ki se izteče v nekakšen kamin – saj tam namreč zagledava sidrišče s prusikom. Seveda se je izkazalo, da je sidrišče pustil nekdo, ki se je zmotil, tako kot midva 🙂 .
Po spodnjem delu smeri se naveževa pod prvo petico v smeri, in nato sledi lepo popotovanje čez steno, ki ga zaključiva po 7 urah na robu stene, kjer “trčiš” na Kopinškovo pot. Smer nama je bila obema res enkratna in vredna slovesa, ki ga ima! Kot tudi druge smeri v Ojstrici, ponuja elegantne prehode čez res strmo, vrtoglavo steno – povečini preko izpostavljenih prečk, sem in tja pa kakšno strmino napade tudi direktno.
Skala je res fenomenalna – podobna kot v zgornjih delih Herletove – in večkrat sem si tekom plezanja mislil, da se na take skalne tvorbe, na katere sem se obešal v tej smeri, ne bi upal obešati drugje po naših hribih. Res kar vse drži – luske, “zagozdene” skale in podobno. V smeri je tudi kar nekaj klinov, sidrišča so vsa nabita, tako da sva med plezanjem bolj kot ne uporabljala premična varovala. Smer tudi midva toplo priporočava!
Ker sva na vrhu relativno zgodaj, skočiva še na vrh Ojstrice, nato pa sestopiva po Kopinškovi poti nazaj do koče, kjer se poveselimo in podružimo še z ostalimi udeleženci tabora. Res moram Ojstrico in Klemenčo jamo naslednjič obiskati prej kot v 8 letih! Solčavani imajo tu res neokrnjen košček raja…
p.s. Še malo informacij za ponavljalce – ko si enkrat našel vstop v smer, priporočava kar zanašanje na skico smeri v Miheliču (ki je za to smer zelo dobra), rajši kot pa na fotografijo z vrisom smeri – le-ta je bolj površno narisana in te lahko na mestu ali dveh tudi zavede.
Galerija slik
