Dolina Triglavskih jezer

Dolina Triglavskih jezer mi je najljubša ravno v jesenskem času. Takrat, ko se zaprejo koče in iz doline izginejo trume pohodnikov; ko se macesni pobarvajo na tisto kičasto oranžno barvo ter kontrirajo čisti belini prvih zaplat snega; ko se temno modro jesensko nebo zrcali v mirnih, zelenkastih odtenkih sedmerih jezer. Skoraj vsako leto me pot zanese v te konce; tokrat smo jih obiskali z Matjažem in Evo – žal sicer kak vikend prezgodaj, saj je bila koča pri Sedmerih jezerih še odprta. Pa vendar je poletna množica že izginila in večino časa smo imeli dolino samo zase!

IMG_3042.jpg IMG_3050.jpg IMG_3053.jpg IMG_3057.jpg IMG_3064.jpg IMG_3066.jpg IMG_3068.jpg IMG_3071.jpg

Vzpon čez Komarčo še nikdar ni bil pretirano prijetno doživetje, in tudi tokrat v lastnem znoju sopiham za kameradoma, ki imata – čeprav tega ne priznata – kar pošten tempo. Kar hitro smo pri Črnem jezeru, nato pa sledi še kar nekaj hoje po bohinjskih gozdovih, preden uzremo kočo. Nebo se počasi jasni, in pri koči si privoščimo prvo malico v dnevu. Ker je v naše konce že prišel sneg, nas nato v senčnih delih poti po dolini pričakajo kar dodobra razmočene, blatne razmere, vendar je okolica tako fantastična, da tega sploh ne opazimo. Ko smo mimo Tičaric in Kopice, se kar naenkrat znajdemo pri t.i. Ledvički, kjer se sprašujemo, kako to, da se še nihče ni spomnil, da bi na Triglavskih jezerih kital, surfal ali pa vsaj supal :).

IMG_3073.jpg IMG_3077.jpg IMG_3084.jpg IMG_3085.jpg IMG_3093.jpg IMG_3096.jpg IMG_3098.jpg IMG_3114-Pano.jpg

No, od Ledvičke ima človek občutek, da je do Prehodavcev še skromnih 15 minut, pa mine še debela ura, preden dosežemo Zasavsko kočo. Pod nami se odpre Soška dolina v vsej svoji veličini, v daljavi pa se bleščijo zasneženi prvaki Julijskih Alp – od Razorja, Jalovca, Bovškega Grintovca, pa vse do Triglava, ki se blešči zadaj nad kočo. Zadovoljni ugotovimo, da je v dolini proti primorski oblačna zavesa, in privoščimo si tri skodelice močne kave. Ker je dan res krasen, se nam nič ne mudi, in po kake pol ure poležavanja se moramo kar malo “brcniti v rit”, da se lotimo sestopa nazaj v dolino.

IMG_3120.jpg IMG_3121.jpg IMG_3131.jpg IMG_3139.jpg IMG_3144.jpg IMG_3146.jpg IMG_3151.jpg IMG_3159.jpg

Pri jezeru pod Prehodavci izvedemo še “knajpanje” – bosonogi si osvežimo noge v jezeru (ter v snegu) in, ker je dovolj snega, postavimo še snežaka. Na srečo je sonce toplo, in kmalu se nam noge posušijo dovolj, da nadaljujemo s sestopom, ki mine brez posebnosti. Kolega sta že nekoliko bolj zmatrana, tako da je tempo mnogo bolj prijazen, in Komarča se navzdol vleče še skoraj bolj kot zjutraj. Kar dodobra uhojeni tako dosežemo Kočo pri Savici, in v Bohinju nas čaka še zadnji akt dneva – Eva je nekje izvohala, da imajo “pri Foksnerju” prav gurmanske burgerje, in že cel dan teče debata, ali bodo lahko upravičili sloves.

IMG_3162.jpg IMG_3168.jpg IMG_3180.jpg IMG_3182.jpg IMG_3188.jpg IMG_3202.jpg IMG_3206.jpg IMG_3207.jpg

Verjetno je pomagala lakota in utrujenost, pa vendar se vsi strinjamo, da so burgerji odlični in da bomo prišli še kdaj – pa raje prej kot kasneje :).