Dolga Nemška smer v Triglavski Severni steni

Sredi tedna me Matic kontaktira, če bi za vikend šla kaj splezati. “Nekej takega dolgega pa u izi, za vplezavanje.” Nazdnje se nekako obadva strinjava, da bo Dolga Nemška smer v Triglavski severni steni (IV-/III, 1000m) odlično ustrezala tem kriterijem. Matic na mizo poda še en dober predlog: da greva prespati v Aljažev dom, da si podaljšava spanec za kako uro. Priznam, da dandanes večino časa sploh ne pomislim, da bi plezalno turo začel s spanjem v kaki koči. Pa ne, da ne bi želel podpirati naših planinskih postojank, pač pa je avtocestna infrastruktura tako dobra, da je do večine izhodišč uro vožnje (izvzemši Trento in Bovec), in spanje v domači postelji je itak zakon.

IMG_6290.jpg IMG_6295.jpg IMG_6298.jpg

Tako se v Vratih znajdeva že večer prej; vidljivost je bolj slaba, saj je nad dolino oblak, in vse  je vlažno in fajhtno. V upanju, da bo zjutraj drugače, se namestiva v sobici v Aljaževem domu, nakar sledi obilna večerja ter nalivanje z vodo, preden je čas za spanec. Zbudiva se že precej zgodaj, in še v temi vrževa vase še nekaj hrane, nato pa vzameva pot pod noge. Upanje prejšnjega dne, da bo vreme kaj lepše, se izjalovi, in v slabi vidljivosti se po mokri stezi in travah vzpenjava po poti čez Prag. Ko se znajdeva na vstopnem kotlu, kjer se začneta Dolga Nemška, in Slovenska smer, imam vsaj jaz že popolnoma mokro švicmajico.

IMG_6300.jpg IMG_6310.jpg IMG_6311.jpg

Oba se strinjava, da bova poskusila nenavezana plezati, kolikor se bo le dalo. Tako se opremiva za plezanje, nato pa zaplezava v bele plošče vstopnega stebra Nemške smeri. Takoj se nama odvali kamen od srca, saj je skala suha! Sam prvič plezam spodnji del Dolge Nemške smeri, in moram reči, da mi je smer zelo prirasla k srcu. Je ravno toliko bolj pokonci kot Slovenska smer, da konstantno plezaš, hkrati pa je skala odlična, prijemov pa dovolj, da za glavo ni preveč naporno. No ja, morda pa je pomagalo, da sva v oblaku in je vidljivost dobrih 10 metrov, kaj pa vem.

IMG_6313.jpg IMG_6315.jpg IMG_6317.jpg IMG_6323.jpg

Navkljub slabi vidljivosti uspešno najdeva vse prehode, tako da hitro napredujeva. Grad lahko le slutiva nekje v oblaku desno od naju, raztežaj višje pa stopiva na prostoren Nemški turnc, kjer naju pobožajo prvi sončni žarki! Meja oblakov je namreč ravno na višini Nemškega turnca, in kar naenkrat naokrog naju zazijajo gromozanska pečevja Triglavske severne stene; kdo bi rekel, da bi se v tem trenutku počutil izredno majhnega, toda jaz sem občutil hecno mešanico občutkov, nekaj takega, kot da bi našel stvar, ki sem jo že dolgo pogrešal. V Triglavski Severni steni me namreč ni bilo že dolgo, in, kot je dejal že Mihelič: “Slovenskemu plezalcu Stena pomeni najvišje svetišče, ta mu pomeni tudi dom.”

IMG_6327.jpg IMG_6331.jpg IMG_6334.jpg IMG_6337.jpg

Na Nemškem turncu si privoščiva krajšo pavzo, nato pa naju pot ponese navzgor po Nemški grapi, ki je še polna snega; ker nočeva plezati po snegu, jo sprva obideva po desni, nato pa prečiva v levo pečevje, čemur slediva do vrha grape. Tukaj je potrebno ponovno prečenje v desno po trdem, kar strmem snežišču. Ker imava samo en par derez, jaz grem naprej, hkrati pa si za pas zataknem vrv, da lahko po uspešnem prečenju nanjo navežem dereze, ter jih tako vrnem še Maticu, ki pripika za menoj.

IMG_6346.jpg IMG_6353.jpg IMG_6358.jpg IMG_6365.jpg

Zgornji del Nemškega stebra sem enkrat že plezal, in tokrat sem imel priložnost spoznati nekatere orientacijske zagate, kjer sva tistega daljnega leta 2013 z Janezom skrenila s poti. Z Maticem se naveževa nekje v sredini Nemškega stebra (kasneje sva odkrila, da bi se lahko navezala še 1-2 raztežaja višje). Zgornji del Nemškega stebra je točno tak, kot mi je ostal v  spominu, in ponudi fantastično doživetje. Luska je še vedno tam, in tudi Matic ne ostane ravnodušen nad ambientom.

IMG_6368.jpg IMG_6371.jpg IMG_6372.jpg IMG_6373.jpg

V zgornjem delu naredim napako, ko predlagam, da izplezava iz stene po edini varianti, ki jo poznam – Jugovi polici. Verjetno bi do roba stene in na Kugyjevo polico prišla po enem raztežaju šodra, tako pa morava splezati polnih (sicer lahkih) pet raztežajev Jugove police, da doseževa rob stene na koncu Zahodne Triglavske planote.

Najini ambiciozni plani, da se po severnem grebenu povzpneva na vrh Triglava, se sicer izjalovijo; obadva sva kar utrujena, ura je še kar pozna, naslednji dan pa imava obadva službo. V klasični “chicken out” maniri se tako zadovoljiva z osvojitvijo vrha po planinski poti. Na vrhu je, kot je za pričakovati, še kar gneča, tako da jo hitro podurhava navzdol čez Kredarico, in čez Prag, nazaj v dolino, kjer so se meglice končno razkadile.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja