Že dan poprej smo se zagledali v dva ledena trakova direktno nad samim mestecem Hemsedal, ki sta zgledala prav zdravo (beri: modro). Pogled v vodniček nam pove, da gre za slapova Haugsfossen (WI4, 70m) in Indre Haugsfossen(WI4+, 70m). Ker ju precej zgodaj obsije sonce, se odločimo, da ju napademo takoj zjutraj. Norvežani res ne komplicirajo, ko pride do slapov, in pred slapom nadebudnega plezalca pričaka WC “na štrbunk”, saj slapova prispevata vodno zajetje za mesto, tako da te tudi v vodničku lepo naprošajo, da potrebo opraviš izven samega ledu :).
Z Igorjem skupaj napadeva Haugsfossen, vsak po svoji liniji, in led je za vriskat! Tako navlažen, da vse prime. Žal je slapu samo za en konkreten raztežaj, nakar sledi skupinski abzajl nazaj do rukzakov. Ker je časa še več kot preveč, Igor in Mato nato napeljeta še Indre Haugsfoss, ki ponudi kar “napsihirano” plezarijo, vsaj tako sta kasneje povedala fanta :). Sam nisem objektiven, ker sem zadevo plezal kot drugi, si pa izbereta kar drzni liniji, Matej po levi sveči, ki do vrha kar ne popusti, igor pa po rahlo sneženem ledu nekoliko bolj v desno. S Karmen jima pridno slediva, nakar naredimo abzajl na drevo, in kot bi trenil smo nazaj pri avtomobilih.
Ker še nismo dovolj našutani, se odločimo, da obiščemo še lokalno “plezališče”, ki se nahaja v soteski nedaleč stran od naše poti proti Fagernesu. Soteska zgleda nekako tako kot Krokan v Rjukanu, kar pomeni, da vsebuje cel kup do 30m visokih slapov in mix smeri, ki so tudi navrtane. Za razliko od Rjukana smo tu povsem sami, pa tudi sledi kažejo, da človeka tod že kak teden ni bilo. Ko plezalec zagleda vse te debele sveče (soteska je ves čas v senci), se mu srce kar orosi. Mimogrede, tu je potekalo eno izmed svetovnih prvenstev v mix plezanju nekaj let nazaj, tako da imajo prvenstvene smeri tukaj vsi asi lednega plezanja, od Guya Lacelle-a, Ines Papert, pa do našega Aljaža Anderleta. Igor si izbere pošteno, gladko WI5 svečo, sam pa podobno, le nekoliko lažjo svečo z oceno WI4. Obadva tako naprej napeljeva sveči, nakar meni sledi še Matej (ki mu pustim notri svedre, tako da se samo vpenja, ko pleza navzgor), Igorju pa sledim še sam in na top rope splezam njegovo WI5 pošast.
Noro! Problem je, da je led tu zaradi pomanjkanja sonca ves trd, in vsaka čast Igorju, ki je moral svečo še vrtati in razbijati, da je zadevo splezal do vrha, saj že meni na top rope da vetra! Soteska je res enkraten poligon, in če bi imeli več volje do mixov, je dela dovolj za kar nekaj obiskov. Žal je cesta do nje plačljiva, tako da bi ob vsakem obisku morali plačati nekaj kron. Seveda bi se lahko šli bosance (na Norveškem cestne rampe delujejo na zaupanje – denar vržeš v pušco in izpolniš obrazec), vendar bi se počutil kar malo nelagodno v vsej tej poštenosti, ki nas obdaja :). Kakorkoli, po kaki uri plezanja v “soteski” tako juice-a v rokah ni več, in vsi naviti se odpravimo nazaj v kočo.
Galerija slik
