Obadva dneva, ko smo plezali Vollokulo in Mureklove, nas je z nasprotne strani doline (čez jezero) dražil debel, pokončen slap po imenu Tuvfossen (WI5, 70m). V četrtek smo se le počutili dovolj “zreli” za napad WI5, tako da je bila izbira linije pač očitna. Dostop do tega slapu poteka po, zanimivo, progi za tek na smučeh, ki je tu res spedenana (Hemsedal ima 120km prog za tek na smučeh, če govorimo o tem!) in dovolj trda, da se nam tudi brez krpelj k sreči ne udira. Tako nas pot pelje mimo vikendic, ki jih imajo tu Norvežani kot gob po dežju. Prejšnji dan smo v slapu videli navezo, tako da smo vedeli, da mora dostop biti zgažen, in res na levi strani skupinice koč opazimo gaz, ki se vije proti slapu. Še nekaj grizenja brega, in nahajamo se pod slapom, ki od daleč izgleda precej bolj pohlevno, kot je v resnici. Ko prideš pod njega namreč odkriješ, da spodnji del sestoji iz komadno debele, centralne sveče, in desne sveče, ki je nekoliko bolj tanka, obedve pa v višino merita kar kakih 25-30m.
Matej se odloči, da bo napeljal linijo po centralni sveči, Igor pa po desni sveči, in sinhrono štartata, ter obadva približno enako hitro dosežeta udobno polico na vrhu centralne sveče, kjer obadva uredita sidrišče. S Karmen slediva, in moram reči, da je led v sveči super – sicer je vse svečkasto, ampak dejansko imaš do zadnjih 10m sveče odlične stope za noge, zadnjih 10m pa tako ali tako predstavlja sneženi led, kjer dereze in cepini primejo skoraj vedno po prvem zamahu.
No, sledi še drugi, pohlevnejši del slapu (še vedno sicer WI4), ki se ga sam lotim po levi strani, Igor pa po desni, da ne obdarujeva Karmen in Mateja na štantu s padajočim ledom :). In prav hitro sva na vrhu slapu, kjer zopet uredimo abzajl na drevesa. Sicer smo okrog 3 že nazaj v Hemsedalu, vendar smo precej utrujeni, tako da se odločimo, da bo za ta dan dovolj, sploh, če želimo naslednji dan splezati kaj konkretnega.
Sledi še kofe v Hemsedalu, kjer se zopet čudimo zasoljenim cenam, in se še enkrat prepričamo, da na Norveškem ni pametno hoditi ven na pijačo oz. boh ne daj hrano! Kofe nas tokrat zopet pride okrog 5€ po glavi, obkroženi pa smo s samimi smučarji, ki kar malo debelo gledajo, kaj ledni plezalci delajo tam v začetku marca. No, to, ali so pa zavohali mene, Igorja ali pa Matota, ki smo se v 10 dneh 2x umili. Ja no, je treba šparat :). Sej kakor pravi Mato, pol ko si enkrat dovolj umazan, ne občutiš več, da smrdiš.
Galerija slik
