Po nekajmesečnem delu na projektu je delo obrodilo sadove in službena pot me je zanesla v Madison, Wisconsin, USA. Prav pretirano veliko časa za sightseeing ni bilo, ampak nekako se mi zdi, da je potovanje v ZDA že samo po sebi dovolj zanimivo, da si zasluži svojo objavo :).
Po pristanku v Atlanti me je čakala precej zanimiva izkušnja. Saj, nekako sem pričakoval (in slišal), da so Američani res paranoični, kar se tiče terorizma, in ob prihodu na letališče ti je hitro jasno, da te čaka dolg proces. Ameriški državljani se nekako precej “enostavno” zmuznejo skozi ločeno vrsto, kjer jih na hitro poštemplajo. Za vse ostale potnike pa je seveda ločena svoja vrsta. Že pri cariniku se zataknem, saj ga do potankosti zanima vse živo – kam grem, za koliko časa, kdaj letim nazaj, koliko časa že delam v firmi, ali imam v rukzaku kaj mesa, pijače, … Brez ESTE bi se verjetno zataknilo že tukaj. No, po zaslišanju te čaka še preverjanje vseh 10 prstnih odtisov, zenic, in lahko greš naprej, nakar te še 1x preverijo in končno spustijo. Nadaljni let proti Madisonu, potem, ko si enkrat “sprejet” v državo, mine prav hitro in neproblematično.
Ko z Matjažem prispeva v Madison, je pozno zvečer, jet lag pa je razlog, da se po hitrem postopku zvaliva v postelji in zaspiva. No, naslednjih nekaj dni sem nato posvetil predvsem delu, nekaj časa pa se je le našlo za sightseeing. In kar sva videla, je res navdušujoče. Madison je univerzitetno mesto sredi Wisconsina, ki je ameriška državica, locirana precej na severu že v bližini velikih jezer. Država je znana predvsem po kmetih in siru, ampak se v Madisonu tega ne vidi preveč.
Sicer pa je Madison res lepo mestece – locirano je na ozkem kosu zemlje med dvema prijetnima jezercema. V sredini mesta se bohoti dvojnica znamenite Stavbe kongresa (kapitola), nato pa nadebudnega vandrovca čakajo kake 3 milje sprehoda ob slaščičarnah, kavarnah, ki počasi preidejo v univerzitetni kampus. Madison je gromozanska univerza; v zadnjem letu je bilo tam cca. 45.000 študentov, kar prispeva četrtino prebivalstva mesta, in vse je v znamenju univerze, od dogodkov, športnih dvoran, šol jadranja, surfanja, veslanja, pa do gromozanskih pivnic, ki so tematsko obarvane (npr. nemške, češke, …). Ravno tako te na vsakem drugem koraku pozdravlja jazbec, maskota univerzitetnih športnih ekip. In res – navkljub dejstvu, da se nahajava v Ameriki je ozračje prijetno, umirjeno, ogromno ljudi teče naokrog, skupine študentov veslajo po jezerih, ogromno ljudi pa poseda po uličicah in kafanah in se nastavlja prvim poletnim žarkom sonca. In presenetljivo malo ljudi je (pre)debelih!
Seveda Amerika ne bi bila Amerika, če ne bi na vsakem koraku imel fast-food jointa, in vkolikor računaš jesti za manj kot 10$, boš kosilo pojedel z lastnimi rokami, nakar boš krožnik, smeti in pribor stresel v najbližji koš za smeti. Glede tega res pretiravajo – vse je plastično, da ja ni treba pomivati, od kozarcev, žlic, vilic, košaric za hrano… Morala sva iti v malo bolj “fensi” italijansko restavracijo, da sva dobila pod roke kovinski nož in vilico. Po istem konceptu imajo na firmi, kjer sva bila gosta, kavomat, zraven pa 2 omari, polni mleka v prahu. Le zakaj bi človek redčil kofe z normalnim mlekom, če imaš lahko umetno mleko iz koruzne mase. Generalno je to presenečenje – namesto sladkorja imajo povsod “corn syrup”. Sicer pa je za jesti na voljo ogromno lokalov in “štantov”, in verig s hitro hrano (sendviči, hamburgerji, pice, …) je kot gob po dežju. Hitro sva se sprijaznila, da ta teden pač ne bova najbolj zdravo jedla.
Okej, nazaj k univerzi. Baje je študij precej drag (21.000$ na leto z vsemi stroški!), ampak bom rekel takole – študij na Madisonu izgleda precej hudo. Še eno presenečenje Amerike – ljudje so neverjetno prijazni. Res, niti v eni gostilni me niso pozdravili z naveličanim “kaj boš pa ti?”, ampak te povsod povprašajo, kako se danes počutiš, ipd. Prav vsi so nasmejani in dobre volje. Na avtobusu se ljudje zahvalijo šoferju, preden izstopijo. Ne vem, če je to primer cele Amerike ali samo Wisconsina, ampak za narod, kjer so vsak dan novice o kakšnem idiotu, ki postreli pol šole, je vzdušje res fantastično! Pa si rečeš, da so tako prijazni zaradi sistema napitnin. No, verjetno ima to razlog, ampak kelnarca v enem izmed pubov je bila neverjetno prijazna navkljub dejstvu, da ni hotela nazaj nobene napitnine. Res, človek se počuti neverjetno sprejetega. In (vsaj v Wisconsinu) varnega.
V mestu žal res ni veliko za videti, in to, kar je na fotkah, je turistični biser Madisona :). Poleg kapitola in izredno relaksirane, sproščene, kavarne polne State Street ter 2 teras, vsaka nad enem izmed 2 jezer, ki obkrožata mestece, ni veliko za videti. Zadnji prost dan sva se z Matježem ob jezeru sprehodila še do t.i. Picnic pointa, razgledni točki na manjšem gozdnatem polotoku, ki se nahaja nedaleč od mesta (5km). Tam sva srečala kar nekaj skupin ljudi, ki so imeli žar party-je po gozdu, kjer so na voljo designirani “piknik-plejsi” s pripravljenimi žari. Se pa splača Madison priti pogledat res že zaradi same univerze!
Kaj je bilo še takega? En večer smo šli s sodelavci pit (seveda nazaj na Union Terrace), kjer sva z Matjažem pila najslabše pivo v življenju (ekstremno intenziven okus po hmelju!!), sicer pa sem sam moral prehitro odleteti nazaj v Slovenijo…
Vtisi bodo ostali še dolgo. Če povzamem vse skupaj, bi rekel, da sem bil nad Ameriko precej pozitivno presenečen. Je že res, da sem bil v majhnem, verjetno ne preveč reprezentativno ameriškem mestu, pa vendar… Bi rekel, da ima poleg vseh temnih strani (ki jih v Evropi poznamo iz stereotipov, filmov, politike), in od katerih jih večina žal res drži, tudi dobre, lepe plati. In ravno nad temi sem bil presenečen in hkrati navdušen. Predvsem je vse DRUGAČE :).
Galerija slik
