Z Maretom sva se na hitro zmenila, da bi v nedeljo skočila v hribe. Ker slišiva, da se Anja in Matej odpravljata v Laz, kjer naj bi Bric vrtal neko novo plezališče, se jim na hitro “uštuliva”. Seveda z lastnim prevozom, ker sva lena in bi se rada normalno naspala :).

No, ko po šokantnem ropu v Bohinju (10€ za cesto) parkirava na pločevine polnem parkirišču pri planini Blato, odkrijeva, da sta Anja in Matej šla raje drugam. Eh. nič ne de, si rečeva, in po quick čik pavzi ga Mare že šopa v breg, sam pa s kitaro v roki za njim. Že nekaj časa se mi je namreč doma valjala klasična kitara, in sem že pol leta imel plan zadevo nesti v Laz, kjer manjka kakršnihkoli glasbil.

Ko prispeva na planino, zagledava same znane obraze – Brico je nabral ekipo, in ravno ko prispeva Jurij in Mitja sekata drva, medtem ko ostali kotalijo in brcajo hlode in vejevje po travniku proti koči. Hitro izveva, da so vrtanje kaj kmalu opustili, saj je “stenca” zelo previsna in ne ponuja lažjih prehodov. No, Mare kot kmečki fant hitro zagrabi sekiro v roke, sam pa se tudi prvič v življenju lotim cepljenja drv. Ni mi šlo najbolje, ampak vsaj ostali so imeli dobro zabavo :).

Tistih nekaj uric je hitro minilo, in ekipa se je odpravila navzdol, z Maretom pa sva na poti navzdol skočila še “za ovinek” pogledati to opevano steno, kjer so bili plani za vrtanje. Stena je kar konkretna, vendar bi res verjetno tudi najlažje smeri nosile oceno 6b/6c. Drugače pa noro huda skala, pa konkretni previsi, čeprav so žal vsi grifi tipično bohinjski (beri: vse je nekej na dol).

Sicer pa sestop mine brez posebnosti, in kot bi trenil sva nazaj na kofetu v ROLI BARU v Čirčah. BAM!

Galerija slik