Pa sem jo končno splezal! Slovito mojstrovino (no, eno izmed mnogih) Mire Marko Debelak, naše vrhunske alpinistke, ki je v predvojnem obdobju nizala vrhunske prvenstvene vzpone po slovenskih hribih. Smer sem imel ogledano že res lep čas – lani mi je sicer ušla, ker sva s soplezalcem raje zavila v Steber revežev, letos pa ravno tako še ni bilo interesa.
Hvala bogu Igor na Facebook napiše, da bi naslednji dan šel plezat, in hitro sva zmenjena :). Zaradi možnosti popoldanskih neviht določiva špartansko uro odhoda – 3:30 iz Kranja. Ne vem, kaj je s temi temperaturami zadnje dni, ampak celo noč sem se premetaval in švical, tako da sem tudi v tistih nekaj uricah bolj malo spal. Nič zato! Vstajanje in vožnja gre po planu in ob 4:30 sva že na Vršiču. Ker sam že poznam dostop do stene, na nogah nakalibrirava udarniški tempo in nekaj minut čez 6 že zaplezam v prvi raztežaj smeri Debelakove (mimogrede, dostop je kopen).
No, raztežaji se nato kar vrstijo, in ker je Igor ravno tako uplezan kot se zagre, po 6 urah prijetne plezarije stojiva na vrhu Velike Mojstrovke, kjer si privoščiva malico, nato pa ekspresen sestop po meliščih mimo presenečenih Čehov (no, pa pripadnikov drugih narodnosti), ki so po zoprnem, naloženem delu skozi Vratca iz Male Mojstrovke sestopali res po polžje!
Da se vrnem k smeri. Če bi moral opisati Debelakovo smer (450m, IV+/IV) z eno besedo, bi rekel, da je lepa. Celo izredno lepa – visoko, zračno in izredno markantno steno premaga z lepimi, naravnimi in predvsem lahkimi prehodi. Kar ne morem verjeti, kako je stena tu dobro razčlenjena, da ponuja tako “pretentanje” te velike strmine.
Bom malo pokomentiral Miheličev opis, in dodal svoje skromno mnenje; takole bom rekel – po skici iz plezanje.net se nama z Igorjem orientacija ni zdela tako zapletena; je že res, da pretežni del smeri plezaš po gredinah v steni, a imaš praktično vedno kažipot, do kamor moraš priti (za razliko od sosednjega Stebra revežev, kjer sva s soplezalcem leto poprej pošteno “švicala” pri orientaciji). Sicer pa je težko verjeti, da Debelakova smer premaga enako ostenje kot sosednji Steber revežev (in druge, še težje klasike in sodobne smeri), pa je celotna ocena smeri “zgolj” IV. Ni da ni, čut in smisel za naravne prehode je bil naši slavni plezalski dami očitno res prirojen.
Da še malo pokomentiram ostale informacije, ki sem jih dobil z interneta o sami smeri – smer se nama ni zdela nič pretirano podrta (ja, imaš raztežaje po šodru, ampak kje v naših hribih jih pa nimaš…) – pravzaprav obratno! Povsod, kjer se stena postavi pokonci, te pričaka zdrava, kompaktna bela skala, ki je tako značilna za ostenje nad Tamarjem. Prav tako se, upoštevajoč res odlično zgoraj omenjeno skico, nisva zaplezala v zahteven, s stopnjo VI ocenjen zgrešeni prehod preko previsov. Najlepši del smeri pa te pričaka na vrhu – ko preplezaš detajl smeri (IV+ zajeda), ki niti podrazno ni tak bav bav, saj je nabit kot sodni dan, te pričaka nekaj res lepih, zračnih, strmih raztežajev v odlični skali, in kar je še najbolje – po hudo dobrih oprimkih priplezaš na sam vrh Velike Mojstrovke! Nobene grape, melišča, šodra, … Ima Mihelič prav, je to res unikat v naših hribih :).
Smer resnično priporočam vsem uživačem – ni prezahtevna, ponuja pa res odlično skalo, dobro opremljenost (v lažjih delih je kje kaj za zabiti, težji deli so pa vsi dobro opremljeni, prav tako je v smeri malo morje sidrišč) ter čudovito izpostavljenost.
Galerija slik

Pingback: Smer Debelakove, Velika Mojstrovka | BricAlp