Neuspeli dopust v Italiji

Z Matejem sva se kak mesec menila za poletni dopust. Kot je navada pri obeh, je tudi tokrat šlo za plezalni dopust. Morda je tokratna zanimivost le to, da sva za izlet planirala (recimo) pičla 2 tedna. Matej je namreč navajen letnih dopustov za cel mesec. Prvotni cilj, Norveško, sva opustila 3 dni pred odhodom, saj je za celoten jug Norveške, kamor sva kanila iti, napovedan dež. Tako se mrzlično vrževa v iskanje granitnih (odločila sva se, da bova plezala v granitu) sten po Evropi.

IMG_1765.jpg IMG_1767.jpg IMG_1768.jpg

 

Po nekaj “rajcajočih” fotkah se hitro zediniva, da pičiva v svetu precej neznano, pa zato kvečjem toliko lepšo dolino reke Orco na zahodu Italije (v bližini popularnega štiritisočaka Gran Paradiso). Če bi nama tam zmanjkalo dela, pa sva v plan vrgla še en kup granitnih hribov ob mejnih prelazih s Švico, Val di Mello v Italiji ter, kajpak, Dolomite.

IMG_1770.jpg IMG_1771.jpg IMG_1775.jpg

Ko nakupiva hrano in greva še enkrat spat, se pot začne! Brez večjih problemov sva po 6 urah in pol, cca. 600 kilometrih in 40€ cestnin v dolini Orco. Med vožnjo skozi dolino obema malodane teče slina, saj se počutiš, kot da bi prišel v evropske Yosemite (ajde, precej nižje). Skala res spominja na slike iz tega ameriškega plezalskega raja, na čudne kote razmetan granit, velika količina pok, zajed, v sredini stene pa drevesa. Ko nakupiva še vodniček ter se nastaniva v kempu z lepo zvenečim imenom “Piccolo Paradiso”, sva prav res začarana :). Pred večerom se odpraviva do nekaj bolderjev v bližini kempa. Hitro sva zrealizirana, saj v problemu z oceno “samo” 6b nimava za burek, ker ne znava tehnike jammanja rok. Zato pa splezava nekaj lažjih variant na isto skalo, kjer lahko uporabiva vse znanje plezanja v apnencu :). Makaroni, film, potem pa spat, in kmalu naju odreže.

IMG_1783.jpg IMG_1784.jpg IMG_1787.jpg

Za prve dni se odločiva, da bova malo frikala, da se uplezava v granit, in zato se prvi dan odpraviva z avtom malo naprej po dolini v plezališče, ki se nahaja direktno ob robu akumulacijskega jezera. Ko posije sonček, je toplo za kratke rokave, in obadva sva kar zadovoljna, saj po prvem stiku s skalo, kjer se moraš navaditi stopati na “nič” (v granitu zlahka stopaš v plato, ker drži kot lim), plezava kar približno enake ocene kot v naših apnenčastih plezališčih. Ker je sektor zelo majhen, se kmalu spraviva v drug sektor, ki se nahaja 15 minut nad cesto. Ojojoj, kakšne bolne poči in zajede! Obadva sva navdušena nad 6a+ zajedo, tehnično 6b lusko (resno, kakšne smeri!), kasneje pa se zabavava še v dveh super smereh z oceno 6b+ in 6b.

IMG_1788.jpg IMG_1789.jpg IMG_1794.jpg

Užitek pa žal ne traja dolgo… Matej je že 2 dni na telefonu in po sestopu iz plezališča mi omeni, da ima glavo čisto drugje (konkretno: doma) in da ni v pravem psihičnem stanju za plezanje, saj so smeri v dolini vse kar resne (zelo malo jih je lažjih od 5c ali 6a), pa še varovanje je povečini na lastne metulje, ter da mora nazaj domov. Tjah, sam nisem tak, da bi težil folku, če ima probleme… In tako sva se še isti dan, le dan po prihodu, vrnila domov. Dopust je propadel, navdušenost nad dolino pa še ne. Vrnemo se, in to čimprej!!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja