Miloš me je že kar nekaj časa nazaj prosil, če bi mu lahko pomagal pri zanimivi nalogi – svoji mami je za rojstni dan “podaril” turo čez Slovensko smer v Triglavski severni steni. Ker je sama strastna planinka, ji je to neizpolnjena želja že mnogo let. Sam sem takoj za, z veseljem peljem kogarkoli čez Slovensko, če ima tako gorečo željo, kot jo ima ona. Pa vendar se tekom poletja nekako ne moremo uskladiti, in kar naenkrat je tukaj september.

Za petek je vremenska napoved kar dobra (čeprav naj bi bila možnost oblakov), tako da se hitro odločimo in določimo termin. Z Milošem greva prespat v Vrata že večer prej kar s kombijem, da imava namesto zgodnjega vstajanja kako uro spanca več. Vseeno, budilka začne najedati že ob 5. uri, in po hitrem zajtrku pobereva Sonjo, ki se je pripeljala iz Škofje Loke, in že smo na dostopu proti Vratom.

Sonja ima sprva kar nekaj problemov s sapo, a se kasneje povsem unese. Problem je, da je vreme povsem drugačno od napovedi, saj nad Vrati, odkar se začne delati dan, visi nizka oblačnost. Ko zaplezamo po prvih skobah in klinih poti čez Prag, se znajdemo v oblaku in vidljivost pade na kakih 20 metrov. Navkljub temu dejstvu se z Milošem odločiva, da vstopimo v smer, saj sva obadva v smeri že poplezavala. Sam se, kot sem kasneje opazil, neverjetno dobro spomnim poteka smeri od lanskoletnega obiska!

Hitro najdemo vstop nad spominsko ploščo, nakar sledi napravljanje in prva, po Miheliču zoprna prečka v desno čez kotel. Sonja je tu že povsem suverena, in s skalo se poprime kot star maček :). Tokrat se vzpenjamo po varianti čez macesne, tako da po prvem raztežaju zložimo vrvi in se začnemo vzpenjati po rampi proti levi. Navkljub zelo slabi vidljivosti se držimo stezice, ki te popelje po čudovitih stolpih, na katerih se nahajajo sloviti macesni. Sledenje skici je povsem naravno, in moram priznati, da mi je ta vstopna varianta celo v megli mnogo lepša kot kamini!

Za sledeče II-ke se spet navežemo, deloma tudi zato, ker je skala popolnoma mokra. Ker Miloš pleza z mamo in ji pomaga, vse raztežaje vlečem naprej jaz, in v zadnjem raztežaju pod belimi platami se prvič malo ustrašim, ali smo še v pravilni smeri, saj vidljivost res pade, in spredaj ne vidim ničesar. Nato pa se od nekje razkadijo meglice, in dejansko se mi 20m pred nosom odpre pogled na sprane bele plošče. Res, kot bi nekdo odgrnil tančico in mi namenil samo kratek pogled in zagotovilo, da smo razrešili zadnjo res zoprno uganko celotnega dne, saj potek smeri od belih plati naprej z Milošem dobro poznava! Sonja ob pogledu na plošče zgolj obnemi, tako jo pogled presune. No, kot rečeno nam veliko občudovanja ni danega, saj se oblaki kmalu spet zberejo skupaj in zagrnejo kuliso.

Bele plati naskočimo po razčlembah na desni, in kmalu se nahajamo pod Bučerjevo steno. Vstopni skok premagamo po levem robu (ne vem, meni se ta skok tudi po letošnji varianti (lani smo šli bolj na desno) zdi daleč najbolj zoprn del celotne Slovenske smeri). V Bučerjevi steni naletimo na rumen, še na pol poln balon, in že smo v Slovenski grapi! Kot spodaj pri belih plateh nam tudi tukaj vreme nakloni nekaj čistih pogledov na celotno Slovensko grapo, nakar se oblačnost zopet zgosti.

Po grapi se nenavezani hitro vzpenjamo, edinole za skok pri balvanu se damo na vrv, ker je skala tam res sprana. Hvala bogu je skala od Slovenske grape naprej suha, in kar naenkrat stopanje na trenje tudi v gojzarjih ni več noben problem :). Ko se zopet navežemo in splezamo raztežaj levo od okna, nas od zadaj ujame še solo plezalec, ki tako kot mi zdrvi mimo v Frelihovo prečko. Nas tudi čaka raztežaj čez okno, nato pa Frelihova prečka. Ko po prečki Sonja pripleza skozi ozek preduh, ostane brez besed. Kot bi naročili, se oblaki končno razkadijo, in kar naenkrat oko najde Čopov steber, celoten Nemški steber in Nemško grapo, ter skoraj celotno Steno pod svojimi nogami. Z Milošem jo pustiva, da malo občuduje razglede, medtem ko sam napadem še zadnji raztežaj pred izstopom. Kot bi trenil, sta pri meni še Miloš in Sonja, in sledi čestitanje ob preplezani Slovenski smeri :).

Sledi še nekaj melišč, in že je čas za malico na polici nad Slovenskim turncom. Končno se vreme unese, in nad nami na grebenu Triglava vidimo klasično gužvo :). Po malici in debati se naše poti ločijo, saj Sonja gre proti Kredarici, naju z Milošem pa čaka spust v Vrata po poti čez Prag.

Kaj naj še povem? Res je bilo veselje peljati Sonjo čez Steno, ker se je na vsakem koraku videlo, da ji je to bila res velika, goreča želja. Sploh pa zato, ker je vse težave res mojstrsko premagala, kar za 67-letnico načeloma ni več ravno pravilo… Čas plezanja smo imeli 7 ur, kar je glede na to, da smo se precej varovali in urejali varovanje, povsem soliden čas! Sicer pa, ko nekomu uresničiš tako željo, se potem tudi sam počutiš čudovito. Pa kaj, če niso bili taki razgledi in je bila skala mokra! To samo poveča vrednost ture…

Aja, seveda je sledil sladoled v Naklem :). Tri kepice vanilje, iz prve!

Galerija slik