Pred-službeni skok na Dovško Babo

V petek sem imel na Jesenicah zadnji pregled za poškodbo prsta (ujeee, zdaj sem končno zdrav in lahko plezam!!). Ker je bil napovedan strašansko lep dan, sem že v začetku razmišljal, da bi izkoristil obisk bolnišnice z ugodno lego Jesenic za gorniške dejavnosti. Kot se ponavadi vse izteče, tudi tokrat nisem bil sam v teh mislih. Janez in Tušek sta namreč imela ravno tako zaradi fantastične vremenske napovedi plan pred službo skočiti na en kucelj. Ta kucelj je bila Dovška Baba, naskok pa smo kanili opraviti na turnih smučkah.

Kot se razume za pred-službene izlete, me budilka vrže pokonci malo čez 4. uro zjutraj. Ob 5. uri zarana tako že štartamo proti Jesenicam. Ne vem, kaj je bilo huje, napravljanje v turnosmučarsko opravo na jutranjem mrazu ali lovljenje sape, ko sem se trudil slediti tempu ostalih dveh udeležencev. Ampak ko nas malo pred 6. uro oplazijo prvi sončni žarki, je vse poplačano! Ravno, ko dosežemo kočo pod Dovško Babo se namreč naredi dan, in to kakšen! Nebo je brez oblačka, zimsko sonce pa počasi barva sneg okrog nas v krvavo rdečo barvo. O vetru ni duha ne sluha, in zaradi inverzije nam dodatna toplota da le še nove moči za zadnji vzpon do vrha.

Tega opravimo z veličastnim pogledom na očaka v ozadju. Ko dosežemo vrh Dovške Babe po manj kot 2. urah (se mi zdi) vzpona, vrhova Triglava in Stenarja ravno zažarita z jutranjo rdečico. Mi se naužijemo v razgledih (sej veste, motivacija  za nadaljni dan), nato pa prav hitro odsmučamo nazaj navzdol do avta. Smuka ni presežek, ampak za 29. november več kot dobra – po vršnih pobočjih se menjavata kloža in spihan sneg, kjer se da narediti nekaj lepih zavojev. Kmalu pa se znajdemo v gozdu, kjer sledimo cesti nazaj do avta.

Mene nato kolega odložita na Jesenicah, da švignem v bolnišnico, medtem ko sta sama že pred 11. uro v službi. Tko se dela! 🙂


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja