Cel teden šajbe in zoprno delo, ki nekako ni dopuščalo dopusta, je bil razlog, da sem komaj čakal vikend. Že n-terič se moram zato zahvaliti Kavčičem, da so me navkljub “družinskemu” izletu za vikend vzeli s seboj na turo (da ne omenjam odličnega sendviča, ki sem ga bil deležen). Najboljši ste!

Kakorkoli, tokrat je bila na sporedu “lahkotna” dopoldanska tura. Ker je tudi Maja rekla, da bi si želela kdaj v hribe iti pozimi, Janez izbere kičast vrh po imenu Cima Bella/Lepi Vršič (1911m). Zaradi silne popularnosti omenjenega kuclja je ura zopet rana (ob petih štartamo iz Škofje Loke) – in po uri in pol vožnje, kjer sam poskušam nadoknaditi zaradi koncerta prekratko noč, smo na izhodišču seveda prvi! Mukoma se napravimo (brrr, jutranji mraz je vedno najhujši) in poženemo v breg – jaz in Janez s smučkami, Petra in Maja pa na krpljah.

Še pred sončnim vzhodom med vzponom opazimo pomanjkanje snega – ker je pot speljana po južnih pobočjih se dobro vidi, kako sonce požira sneg in ponekod gleda ven že trava, medtem ko je celoten sneg tekom dneva trd kot kamen. Po kake pol ure hoje se začne delati dan in kot bi mignil, se naredi svetloba in sonce poskoči izza Julijcev ter nas obsije s toplo svetlobo. Maja je čisto navdušena in pravi, da bo pa zdaj mogoče še kdaj šla pozimi v hribe če bo tko lepo :).

V toplini jutra (trenutno je v hribih inverzija) se ob prijetnem kramljanju vzpenjamo proti sedlu med Kovkom in Lepim Vršičem, kjer se nazadnje le nekoliko “zadekamo”, saj na sedlu neprijetno vleče. Zadnja strmina na Lepi Vršič je za naju z Janezom posebno zabavna, saj vmes iz snega že kuka pas trave. Na vrhu začuda ne piha toliko kot na sedlu, tako da naredimo nekaj slik, nakar Maja in Petra začneta sestopati, z Janezom pa s smuči snameva pse in se pripraviva na smuko.

Že na grebenu prehitiva punci in po triindvajsetih zavojih po trdem snegu (počutim se, kot da bi smučal na Starem vrhu) se že nahajava skoraj ob vznožju hriba pri simpatični brunarici, pred katero se usedeva na vabljiva zelena stolčka. Sončna očala ven – in v krasnih razgledih počakava Majo in Petro, ki sta prav hitro za nama. Sledi malica, ob kateri srečamo prve zasledovalce, ter sestop nazaj do avta. Vožnja nazaj, vroča čokolada v Mozartu in še vedno smo doma pred 2. uro popoldan :). Mega dan, mega družba… ponavadi skoz pomal jamram, ampak v resnici nam ni hudega :).

Galerija slik