Že prejšnji teden, ko sva s kolegom plezala Smer izgubljene rokavice, sem od daleč “špegal” proti Čedci, in si ogledoval čudovito ledno linijo, ki se je letos izoblikovala v rdečih podorih. Z Maticem sva ugotavljala, ali je zadeva že dovolj narejena ali ne – prvi raztežaj je namreč obljubljal res noro črto po rdeči vertikali (kar malo me je spominjalo na znane ledene pasove po granitu v Centralnih Alpah).
No, sredi tedna prileti na friko.si objava, da je na Jezerskem bila splezana prvenstvena ledna smer; že preden sem odprl opis, sem kar nekako vedel, da je to to :). Jasno, potem je bilo samo še vprašanje prostega časa in soplezalca, da se je šlo zadevo splezat. V nedeljo se tako z Jernejem zmeniva za Vidovo srajčko (po prvenstvenem vzponu jo je splezalo še nekaj navez), zraven pa povabiva še Jožeta in Gregorja, ki sta ravno tako “našpičena” za prvi pravi led v sezoni.
Ob 6 se odpravimo iz Kranja, kar se je izkazalo za modro odločitev, saj smo na parkirišču prvi, ko pa se napravimo in odhajamo, pa nas že dohiti nekaj drugih avtomobilov. Dostop do smeri poteka po stezici levo od melišč v Makekovi kočni (enako kot dostop za Smer izgubljene rokavice in Pozejdona) – tokrat se ne izgubimo, pa nam dostop vseeno vzame kar nekaj časa (uro in pol?). Zadnji del dostopa, vzpon po strmih meliščih pod rdečim kamnolomom, ki se imenuje Čedca, je namreč silno zoprn zaradi nepredelanega snega, saj hodiš malodane po strmem melišču z občasno tanko plastjo mehkega snega na njem. Ko se začnemo napravljati v plezalno opremo moram priznati, da imam resno zoprn občutek – okolica pač ne vliva zaupanja, saj je vse naokoli rdeča skala in zmrznjena zemlja, ki izgleda, kot da se lahko znova sesuje naslednjo sekundo.
Pod steno smo kot rečeno prvi, in ker sem letos že bil 1x v ledu mi pripade prvi raztežaj. Iz jutranje otopelosti se tako v nekaj minutah dodobra skoncentriram, saj je raztežaj kar pokončen (80-85 stopinj), dolžina pa tudi kakih 30-40 metrov. Hvala bogu imava z Jernejem dovolj šraufov (9), tako da ne skoparim pri vrtanju :). Se bo glava morala še malo navaditi na led in redkejše varovanje v njem… Sicer pa moram raztežaj res pohvaliti – na vsakih 5-10 metrov imaš toliko izravnave, da se da otresti noge in fino spočiti, srednji in zgornji del pa (za razliko od spodnjega) postrežeta tudi z zadovoljivo vlažnim ledom.
Ko priplezam na vrh raztežaja, hitro ugotovim, da je slap že preplezalo več navez, kot smo pričakovali – v led sta zvrtana namreč dva abalaka, povezana v enotno sidrišče, česar v soboto zjutraj sigurno še ni bilo (kolega, ki sta smer plezala takrat, sta sestopala “naokoli”, kot prvenstvenik). Za sigurnost zavrtam še en ledni vijak in se vpnem v sidrišče. Moram priznati, da je lokacija zelo neudobna, vendar višje gori sidrišča nimaš kje urediti (led se konča, v “gnili” rdeči skali pa dam roko vsakemu, ki mu tam uspe dobro zabiti klin). Prednost sidrišča pa je, da imam pogled na celoten raztežaj in ko Jernej in Jože prihajata za mano, vneto pritiskam na fotoaparat.
Za nami se pojavi še ena naveza, ki pokasira levji delež ledu, čeprav se trudimo biti čim bolj nežni. Po prvem raztežaju se slap položi – Jernej spleza kakih 40m po snežnem “grabnu” in uredi varovanje na vrhu položnega lednega skoka (spet že narejena 2 abalaka). sledi še en raztežaj v desno po snežno/ledni rampi, ki je ravno malenkost daljši kot 60m, vendar je res nezahteven, zato potegneva kar štajerca, da jaz dosežem podstavek zadnje ledne zavese in tam pričakam Jerneja. Ledna zavesa ni visoka 10m, kot je bilo razbrati iz opisa prvenstvenega vzpona, ampak bolj 4-5m.
Jernej je tako čez zaveso v nekaj zamahih, nakar uredi sidrišče na veliki skali, ki leži v grabnu. Drugega varovanja tam skoraj ni mogoče urediti, saj je vse naokoli podrta skala/zemlja. Na isto skalo nato narediva spust po vrvi, nakar od spodaj zaslišiva Jožeta, da onadva sploh ne bosta šla splezat zavese, če je za njo konec plezarije. V podstavku zavese zavrtam abalakovo sidrišče in z Jernejem opraviva spust po vrvi do Jožeta in Gregorja. Čakata nas še 2 spusta po vrvi na že narejenih abalakih, kjer imamo kakih 15 minut pavze, da počakamo sledečo navezo, da prepleza prvi raztežaj. In hitro smo nazaj pod vstopom! Moram reči, da so mi spusti po vrvi mnogo boljša izbira kot “siten” sestop, ki ga je opravljal prvopristopnik.
Nazajgrede je Gregor ves navdušen, saj se je prvič spuščal po vrvi z abalakovih sidrišč. Preostali trije to hitro izkoristimo za lastne koristi in rečemo, da je tradicija, da vsak, ki se prvič abzajla na tak način, da za rundo :). No, tradicije (še) ni, bo pa odslej naprej :). O smeri bom rekel pa takole – svaka čast Žanu, da je zadevo soliral. Jezerjani imajo res velika jajca. Smer je pa samo za zarint, ker kdo ve, če bo naslednje leto tudi v taki obliki. Enkratno ledno plezanje za začetek decembra!
Galerija slik
