S kolegom Gregorjem imava že kar nekakšno tradicijo, da za polno luno vsaj enkrat v zimi skočiva na Ratitovec. Glede na to, da je Gregor doma iznad Železnikov (Ojstri vrh), mu je to pravzaprav domači kucelj. No, meni, ki sem iz Loke… pa ravno tako :). Tokratna zima ni nič drugačna, in z Gregorjem sva navkljub pičli beri snega našpičena, da obiščeva vrh Ratitovca in uživava v nočnih razgledih.

No, tokratna razlika je, da kolega Jan zbobna še dodatno druščino, in skupaj z Urško, Anito, Ksenijo in Blažom nas je 7. Spremlja nas tudi štirinogi prijatelj Šon. Okrog pol 8 štartamo iz Železnikov in na Prtovču že slutimo, da danes ne bomo edini, saj na parkirišču nismo sami. Odločimo se za pot čez Povden, ker (vsaj meni) ponuja lepši pristop na hrib ter predvsem prijetnejše razglede, saj pot nekoliko prej izgubi gozdno opravo ter ponudi razglede proti škofjeloškemu hribovju.

V prijetnem tempu se tako vzpenjamo in kramljamo in ko dosežemo prečke pod vršno gmoto Ratitovca nas velika večina ugasne čelke, tako da se vzpenjamo samo s pomočjo lunine svetlobe. Pot je zasnežena, vendar je snega res malo in ko dosežemo vrhni plato, stopamo po travi, saj je tam vse spihano. Ker je koča zaprta, se podvizamo na Gladki vrh, kjer se del ekipe (vključno z mano) nato še kar nekaj časa zabava s fotografiranjem, medtem ko bolj pametni zapustijo vetroven kraj zločina ter odidejo v bivak. V bivaku si nato privoščimo prijeten odmor – vsak je prinesel kakšno čokolado, Gregor tokrat ni skoparil z domačim šnopcom, za presenečenje večera pa poskrbi Jan, ki vsem zrihta Kinder jajčke. Ja nič čudnega da se je potem vsem  (sploh po štamprlu šnopca) do ušes smejalo :). V bivaku srečamo še nekaj drugih pohodnikov, ki pa vsi hitro oddrvijo v dolino.

Sestop nato mine brez večjih posebnosti; nekoliko previdneje sestopimo čez Povden, in ob relativno normalni uri smo nazaj v domačih posteljah. Naslednji dan pa v megleno Ljubljano na šiht :(.

Galerija slik