Pa ga je le nekaj nakipalo (snega, namreč)! Če sva v sredo zgodaj zjutraj s kolegom ždela v avtu in se ozirala naokrog po razmočenem Rudnem polju, je bila ta petek situacija le nekoliko drugačna. Ko se zjutraj v družbi Evgena in Mareta pripeljemo do konca ceste za Lipanco, je namreč naokrog kronično pomanjkanje snega, pa še ta je ves razmočen od padavin, ki so pretekla dva dneva neusmiljeno talile preostalo snežno podlago.

Na parkirišču smo prvi (kasneje smo odkrili, da smo izbrali napačen dostop – naša pot namreč potrebuje za doseg Blejske koče 4km, medtem ko je preostali del obiskovalcev (razumno!) parkiral pri planini Zajavornik in s tem skrajšal dostop do Lipance za 2km. No, mi se ne damo motiti in v oblačnem jutru se vzpenjamo skozi vedno bolj snega poln gozd; ko po 3 km končno dosežemo konec ceste in se začnemo vzpenjati v smeri Lipance, začne celo narahlo naletavati in hitro nam ni več žal za izbiro cilja. V dolini pa oblačnost in pusta, siva in razmočena trava.

Ko dosežemo planino Lipanco opazimo, da je Blejska koča odprta. Kadilca, ki sta z mano, zahtevata čik pavzo, in ob čaju in kramljanju (ter kajenju) hitro mine 20 minut. Medtem nas prehitita dva zagnana smučarja, kar nam je po svoje čisto prav, saj nam ni več potrebno vleči špure. Ko zagrizemo v breg nad koči, začne Mare na veliko stokati, saj se mu na izposojenih dilcah ves čas delajo cokle, medtem ko se pod kože nabira sneg. Kmalu nad kočo sledi tudi najbolj siten del vzpona, strma gozdna flanka, ki da vetra že nama z Evgenom, Mareta pa popolnoma izmuči, saj se mora vmes sezuti in izk0pati iz več kot meter globokega snega. No, ko dosežemo greben se le odločimo, da gremo do vrha, saj se z vrha pa do Lipance nahaja najboljša flanka snega celotnega dne. Na vrhu si privoščimo malico, in med opazovanjem Viševnika in Jelovice (Triglav, Draška vrhova in drugi višji kuclji so v oblakih) nas ujame še kar nekaj smučarjev.

Med vzpenjanjem smo ves čas kleli češ, kako bo južni novozapadli sneg zoprn za smuko navzdol. Pa smo se precej zmotili, saj je vršna flanka z Mrežc fenomenalna! Sneg je sicer rahlo moker, vendar ni nobene klože, debelina pa presega en meter, tako da ob vriskanju “plavamo” navzdol proti Pokljuki. Nato uberemo neko svojo varianto sestopa, kar ima za posledico to, da ujamemo špuro na planino Zajavornik šele globoko spodaj, kjer je snega že precej manj, pa še mnogo bolj moker je. Na planini Zajavornik se nato ob lagodnem tiščanju špure znajdemo kot bi trenil. Seveda ugotovimo, da imamo avtomobil parkiran drugje. Ja, smučke pod noge, in po cesti nazaj. Ko dosežemo razcep, se z Maretom odločiva, da bova počakala Evgena, ki na smuči ponovno nadene kože in se zažene v breg.

… in čez pol ure naju pobere. Za 4. stopnjo nevarnosti, 8 stopinj v dolini in dežju pretekli dan smo se nasmučali fenomenalno, noge so pa tudi razbolele in utrujene, tako da je bil glavni cilj dosežen :). Pa še družba je bla fletna. Še kdaj…

Galerija slik