Ker vremenoslovci obetajo vedno toplejše temperature, je za izkoristiti vsak dan posebej. Tako mi ni bilo problematično po turi na Storžič samo preložiti robo, se okrepčati in stuširati, ter zgodaj zavaliti pod odeje. V nedeljo se nas tako okrog 6 na Ljubelju zbere četica korenjakov – dva Janeza, Stane, Matevž in moja malenkost. Navkljub rani uri nismo prvi na parkirišču, tako da hitro stopimo na turne dilce in se namenimo proti današnjemu cilju, ki se zaenkrat še skriva pred nami – Vrtača in njena vzhodna stena.

Po dokaj sitnem vzponu čez plaznice nekdanjega smučišča Zelenica se nam odpre pogled na prenovljen Dom na Zelenici, v daljavi pa zagledamo lepotico Vrtačo, ko jo ravno obliznejo prvi sončni žarki. Zaradi rane ure je sneg pod nogami še popolnoma poledenel, in po dodobra zluknjani špuri nas čaka obilica dela, da se prikopljemo pod vznožje krnice Suho ruševje, ki je obdana s Palcem, Zelenjakom in Vrtačo. Še en strmejši vzpon po poledenelem snegu, in že smo iz hudega! Po krnici se vzpnemo skoraj do konca, torej do sedla med Zelenjakom in Vrtačo, in malo pod njim sledi natikanje derez na pancarje in priprava na vzpon. Večina nas smučke pusti kar tam, Matevž in Stane pa se odločila, da bosta po grapi smučala, tako da jih namestita na rukzak.

Na srečo smo dovolj zgodnji, da sneg še drži, in po trdem fernu se radostno zapodimo v breg. Cepini in dereze primejo, in v dobre pol ure se vzpnemo skozi levi žleb grape Y na vrh Vrtače. Ura je ravno 9, razgledi pa so za dol past! Za spremembo od Storžiča prejšnji dan tokrat na vrhu kar piha, tako da se malo pod vrhom stisnemo v kotanjo in spijemo požirek čaja, preden se lotimo sestopa. Matevž in Stane sredi grape na noge natakneta smuči, medtem ko ostali previdno in počasi sestopimo po vsako minuto bolj južni podlagi.

Spodaj v Suhem ruševju pa je že gužva – že v to, roko na srce, odročno krnico (večino ljudi na Zelenici se zapodi v Begunjščico), derejo množice ljudi, in samo predstavljamo si lahko, kakšno bo na Domu na Zelenici. Sneg se na našo srečo ravno dovolj ojuži, da je smuka navzdol mogoča, čeprav o presežkih ne morem govoriti. Pa saj nismo šli smučat, to je samo za lažji sestop :). Na Domu na Zelenici sledi jutranja kava in per, hkrati pa predebatiramo tehniko ledeniške naveze, saj se večina ekipe čez dva tedna odpravlja v Chamonix.

Med smukom po Zelenici navzdol do Ljubelja je sneg ravno dovolj odjužen, da vriskamo in se veselimo, saj smo prehiteli množice ljudi, ki se vzpenjajo navkreber. Po postanku v Irishu nad Tržičem, kjer se pomenimo še z nekaj kolegi s ferajna, ki so ravno tako obiskali Zelenico, smo doma že za južno. Ja feeest!

Galerija slik