Kramarjeva smer v Storžiču

Že od prve zime, ko sem bil alpinistični tečajnik, se spomnim omenjanja “Kramarce”, popularne klasične zimske smeri v severni steni Storžiča, in sanjarjenja, kdaj bom “dovolj zrel”, da bom lahko vstopil vanjo. V dveh letih, ko sem nato postal pripravnik, se niso zimske razmere ravno dobro naredile, tako da sem potrpežljivo čakal. No, letos sem skoraj že vrgel celotno zimsko sezono v koruzo, ko se je vreme končno razjasnilo, posijalo je sonce in razkrilo enormne količine predelanega snega.

Sredi tedna prileti na Internet objava, da je Kramarca narejena, in takoj kontaktiram Miloša, če ima za vikend kej časa. Zmeniva se za soboto ter za ne preveč rano uro, ker sva obadva potrebna spanca, sam pa v petek šibam še na koncert. Zavedava se, da bo v smeri zaradi vikenda verjetno avtocesta, ampak se navkljub temu tolaživa, da vsaj gaziti ne bo treba. In res – v soboto, ko nekaj čez 8 parkirava avto na cesti do Doma pod Storžičem, vsekakor nisva prva. Miloš se strumno zažene po cesti v breg, in sam ga kar težko dohajam. Ko doseževa snežišče pod severno steno Storžiča si odpočijem, češ, zdaj bova pa le začela pikati – pa naju čaka še kar dobrih 20 minut, da prisopihava do vstopa v Kramarjevo smer.

Pod vstopno grapo si natakneva dereze, poprimeva cepine in se zapodiva v belo strmino. Skozi celotno smer je 30m štrik ostal v rukzaku, saj je grapa zalita in so vsi, ob manjši količini snega sitni skoki, zaliti. Po sledeh mnogih predhodnikov je plezanje res enostavno, navigacija igrača, in v prijetnem pikanju po vseh vrstah snega (ajde, nikoli nisva “zares” gazila, je pa vmes dosti odsekov z mehkim snegom) se iznenada znajdeva pred bivakom. Sam sem prvič v severni steni Storžiča, vendar sem se v vsakem primeru malo zanašal na Miloša, ki je tukaj že enkrat blodil. No, nad bivakom naju pričaka kar zabavna grapa s splaženim snegom, kjer naju dobro zasuvajo sneženi kosi predhodnikov, tako da se v hitrem tempu povzpneva navkreber, da sva čimprej iz upadnice. Na koncu grape pa – poledenel skok! Izplezava na razgledno ramo, od koder že vidiva izstopno grapo Kramarjeve smeri in gnečo v njej.

Kmalu stojiva na vrhu, kjer se pridruživa številnim drugim martinčkom pri uživanju v razgledih. Vetra ni nič, sonce nas greje in ob fantastičnih razgledih (pomojem smo vsi na tistem vrhu čakali na tak dan celotno zimo) se nobenemu ne mudi v dolino. A počasi bo treba dol… nekateri peš, nekateri pa na smučkah, se odpravimo proti Petemu žrelu, kjer (vsaj pešci) ekspresno sestopimo. Na vrhu z Milošem srečava kolega, in v Domu pod Storžičem sledi obvezen “per” s ferajnovci iz AO Kranja.

Če se komu ne da brati teh klobas – Kramarca je narejena, zgažena, tako da je idealna za obisk preden se vse skupaj preveč ne ojuži!


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja