Zimska ponovitev Spominske smeri Čerin Miran

Že odkar sem plezal Spominsko smer Čerin Miran v Ratitovških špičkah, sem si rekel da bom zadevo enkrat splezal pozimi. Smer se mi je zdela od smeri v Špičkah namreč najbolj primerna za zimsko ponovitev, saj poteka po zajedah, kaminih in “položnih” rampah, vstopna plošča pa je tudi čudovito razjedena (tudi horizontalno), da sem si predstavljal, da bo tudi z derezami že nekako šlo čez.

No, danes sem se odločil, da temu storim konec. Slaba vremenska napoved je obetala “škotske” razmere, in res – ko sva z Jernejem prigazila do sneženih grap pod Špičkami, sva spoznala, da je sneg kar dobro predelan. Megla ter padec v temperaturah je obljubljal, da bova ves čas praskala po zasneženi skali (smer sicer gleda na jug in je ekstremno dovzetna za sonce). Žreb je za prvi raztežaj, razčlenjeno ploščo, določil Jerneja. Po suverenem štartu se je Jernej žal odločil, da bi raje nadaljeval kot drugi, tako da sem vodstvo prevzel jaz. Nekaj delikatnih gibov in (hvala bogu, da sva jih imela!) rdečih in rumenih frendov kasneje sem se tako znašel pri drevesu nad skalno ploščo. Zaradi fotoaparata sem navkljub kratki dolžini raztežaja na drevesu kar uredil štant, ter poslikal Jerneja, ki je kot drugi v navezi suvereno pofajtal plošče.

Jernej je naslednji raztežaj povlekel v zasneženo grapo, ki je ponujala solidne snežne razmere in je bila dejansko lažja kot travnate vesine, ki te v tem delu pričakajo poleti. Prav kmalu se znajdeva v “kotu”, kjer urediva sidrišče na frendih pod krajšim kaminčkom oz. zajedo. Po splezani vstopni plošči sem se tega dela najbolj bal – in res, na vrhu zajede zmanjka stopov, tako da sem se kar brez cepinov, le v rokavicah, potegnil na vrh zajede, kjer me je končno pričakal lažji teren. Sledilo je še kake pol raztežaja mešanega plezanja po čudovitem, razčlenjenem svetu! Res – na Škotskem sicer še nisem plezal, vendar si predstavljam, da mora biti nekako v tem stilu. Pod zadnjo skalno prepreko me Jernej sigurno zasovraži, saj kar nekaj časa zabijam dva klina za sidrišče.

Zadnji raztežaj pripade Jerneju, in gre za najlepši raztežaj smeri – škoda, da ga je konec po kakih 20 metrih. Razčlenjena skala, je sicer ponujala lepe prehode, midva pa sva zarinila navzgor kar po kaminu oz. zajedi. Res škoda, da je celotna smer dolga kakih 120m. Na vrhu se, obvezno, vpiševa še v knjižico, nato pa sledi še kakih 10 minut “lutanja” po lunini pokrajini na planoti Ratitovca (vidljivost pade dejansko na kakih 5 metrov), dokler se skoraj z nosovi ne zaletiva v kočo. Po pospravljanju opreme naju čaka hiter spust v dolino, saj se Jerneju mudi na druženje, meni pa na južno.

Smer je pa zdajle, ko so take razmere, samo za zarint, ker se razmere v smeri ne naredijo ravno pogosto! Sicer sva pa pomojem naredila prvo ponovitev smeri v zimskih razmerah. Če je že kdo prej praskal, naj pa pove. Ker o miks ocenah nimam pojma, zna biti tole strel v temo – ampak osebno bi rekel, da je smer v povprečju M2-M3, detajl v kaminu je pa pomojem kar M4-M5. No, bo (upam) kak ponavljalec popravil :).


Galerija slik

1 komentar

  1. Pingback: Zimski Avrikelj v Ratitovcu - zluftan.si

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja