Danes sem imel pa en tak super plezalni dan, ki si kar malo zasluži nekoliko daljšo izpoved oz. pripoved! Obljubim, da pridem nekje spodaj v doglednem času do razmer in fotografij, ki verjetno zanimajo bralca v 21. stoletju.
Mislim, da pred nikomer ne skrivam, da sem škotofil. Všeč mi je škotska pokrajina, zgodovina, glasba, pivo – za vraga, še njihov znameniti haggis mi je bil všeč ko sem končno zbral pogum in ga poizkusil! V ta paket – ki bržkone vsebuje cel kup romantičnih projekcij naroda, ki se je v resnici tako kot Slovenci, skozi celotno zgodovino trdo boril za obstoj in lastno identiteto – pa spada tudi navdušenje nad njihovim plezanjem. Letnim in zimskim.
Hec je, da imamo v Sloveniji res bogato tradicijo plezanja, ki nam jo zavida večina narodov, in je povsem enakovredna tisti, ki jo gojijo na skrajnem severu Otoka (Velike Britanije). Tam so namreč plezalskemu svetu uspeli odlično prodati svojo zgodbo o zimskem alpinizmu. Ta se ne ukvarja toliko z osvajanjem najvišjih vrhov, največjih sten, pač pa predvsem s prvinsko izkušnjo v čim bolj grobem, surovem vremenu. Škotsko višavje se po stmoglavih prepadih, velikih stenah in nadmorskih višinah pač ne more kosati z alpskimi narodi, nadebudnemu plezalcu pa ponuja ekstremne vremenske pogoje, ki postanejo skorajda “glavni akter” na škotski zimski plezalni sceni.
Navkljub luksuzu, da živim v podalpski deželi z visokimi hribi, strmimi stenami in konkretnimi (hmm…) zimami, me kot škotofila privlači škotski pristop k zimskemu plezanju – da se rajši kot v veliko alpsko steno zapodiš v kratko, poleti “pohlevno” steno. Seveda mora biti prisoten tisti prej omenjeni glavni akter – divje, mrzlo in vetrovno vreme, ki zagotavlja več pomembnih prvin: (1) to, da zemlja in trave zamrznejo in dovoljujejo dobre možnosti za zabijanje cepinov, in (2) naredijo izkušnjo in doživljanje precej bolj intenzivno.
Mimogrede, vsakemu seveda svoje… v Sloveniji imamo veliko talentiranih plezalcev, ki so zmožni težko plezanje v slabih vremenskih pogojih prenesti tudi v naše velike stene. Sam imam v takih divjih vremenskih razmerah limito postavljeno (vsaj pozimi) nekoliko nižje, morda ravno tam nekje pri višini tipičnega škotskega kuclja.
Izmed škofjeloških “hišnih” hribov mi je Ratitovec zagotovo najbolj pri srcu – ima namreč vsaj kančen “alpskega” pridiha, saj se na vrhu bohotijo špičke, tak strm svet, poln krajših skalnih sten(c) in grebenčkov. Poleti je tu speljanih več plezalnih smeri, precejšen del jih je tudi zgledno navrtanih. Te smeri so za dobrega plezalca poleti taka luštna, uživaška in ne pretežka rekreacija, ki je je konec ravno, ko začneš plezati.
Ratitovec pa ima še eno zanimivo lastnost – tod zelo pogosto močno piha. Poleti ti kdaj pravzaprav skorajda paše, da se iz vročine v dolini prideš pohladit v hribovski svet. Pozimi pa čez vrh Ratitovca (in tudi prej omenjene špičke) pogosto veje zelo močan mrzel veter, ki nanaša sneg v zamete, mrazi pohodnike, in na skalah oblikuje snežno ivje.
Eto, zdaj pa res preidem k bistvu: Ratitovec pozimi v špičkah – seveda, v primernih težavnih vremenskih pogojih – ponuja res lep približek škotskega zimskega plezanja za tiste, ki nas to privlači. Morda se bo kdo obregnil, da po navrtanih smereh seveda ni tako, kot na Škotskem, kjer so glede vrtanja izredno netolerantni (beri: svedrovcev praktično ni). Ampak ajde, recimo, da smo manj vajeni tega sloga plezanja, in naj nam bo tako oproščeno!
Danes sem imel čast, da zimsko plezanje v Ratitovcu predstavim Petru. Tod sem plezal že dvakrat, in očitno mi gre kar dobro z občutkom, kdaj se tu naredijo prave zimske razmere. Sej pravzaprav ni pretirano težko, ključne sestavine so mraz, sveže padavine in močan veter. Tako mi je uspelo Petra pregovoriti, da greva namesto na trening dry-toolinga rajši poizkusiti srečo v Ratitovec.
Če je še dan prej v dolini vladala prava pomlad, naju je na Prtovču pričakala prava zima, in sam pri sebi sem se razveselil, saj sem bil prej še v dvomih, ali naju bodo pohodniki debelo gledali, kaj v napol kopnem vremenu midva tam počenjava z lednimi orodji.
Na podi čez Poden v resnici ni bilo nobenega pohodnika, tako da sva v mirnem, zimskem ozračju po novozapadlem snegu (cca 10cm) počasi prigazila do pod smeri v špičkah. Na mestu, kjer se levo odcepi Spominska smer Čerin-Miran, naravnost pa gre smer Avrikelj (poleti V+, 120m), je mati narava letos očitno poskrbela, da bo vstopni raztežaj Avriklja še bolj privabljal plezalce – smreka, ki je namreč še pred kratkim stala skoraj tik ob strmi skalnati steni, se je odlomila praktično pri tleh.
Prvi raztežaj Avriklja je izgledal tako mamljivo, da sva bila hitro odločena, in žreb je določil Petra za prvi raztežaj. Le-ta je, moram priznati, ponudil morda najboljši zimski raztežaj, kar sem jih do zdaj plezal v Ratitovcu. Plezanje je izrazito strmo, skala pa tako dobro razčlenjena, da se da cepine enkratno hookati. Edino vstop je morda nekoliko bolj platast. Velika olajševalna okoliščina so sicer svedrovci, sicer bi bil ta raztežaj še precej bolj zasoljen…
V nadaljevanju se smer “transformira” – svedrovci bolj kot ne izginejo, teren pa se položi ravno toliko, da je plezanje nekoliko lažje (pa še vedno strmo), dodaten element pa postane nameščanje lastnega varovanja, ki v močnem vetru in mrazu ter poprhani skali poskrbi, da je vsa stvar nekoliko bolj začinjena.
Nekje v predzadnjem raztežaju sva morala pretentati še siten previsek, sicer pa se plezanje vsaj nekoliko bolj unese v primerjavi s prvim raztežajem, skala pa je ves čas dobra in omogoča večinoma super hooke in dobre stope. V zgornjih etažah pa se pojavi tudi več zmrznjenih trav, in pa – tadaaaam – led. No, v resnici je ledu za odtenek, pa še ta je večinoma neuporaben, saj se gre bolj za centimetrsko glazuro na delih skale. Ampak sem pa tokrat prvič enkrat celo zabil cepin v soliden (a majhen) kos ledu. Od varovanja pa sva najbolj uporabljala zatiče, metulje in občasen hex. Klinov nisva imela s seboj, in jih tudi nisva potrebovala.
Ko pomislim nazaj, se mi zdi, da zna biti Avrikelj najboljša smer za zimsko plezanje, kar sem jih do zdaj plezal v Ratitovcu. Plezanje je res dinamično, najbolj strm odstavek ima svedrovce, preostanek smeri pa nameščaš lastno varovanje, ponuja pa zanimive grebenčke in še vedno strmo plezanje z lastnim nameščanjem varovanja.
Za zadnjo dramo v dnevu je poskrbel še moj nahrbtnik. Ko sva po slabih 4 urah plezanja (za 120m plezanja se mi tole zdi kar primerna škotska časovnica, hm hm) le izplezala na vrh smeri, se je veter še bolj okrepil, saj sva dosegla vršni plato Ratitovca. Jaz sem polnih misli (od tega, kako je še vrh Ratitovca podoben škotskim gričom, samo da oni poleti pasejo ovce, mi pa krave, pa do tega, da sem danes doživel najbolj prave zimske razmere v Ratitovcu do sedaj) fotografiral Petra, kako pospravlja robo. Kar naenkrat pogledam nazaj in ugotovim, da nekaj “v kadru” manjka. Moj nahrbtnik je izginil!
Kmalu se izkaže, da ga je močan veter odnesel po bregu dol v nekakšno zajedo v steni. Drugega mi ni preostalo, kot da pripravim spust po vrvi, nakar kmalu odkrijem, da se mi je nahrbtnik ne le skotalil, pač pa tudi odprl in raztresel. Za nagrado sem dobil še 10 metrov spusta po vrvi, in pa žimarjenje nazaj gor.
Za dobro voljo pa je poskrbela odprta koča, kjer so naju pogreli, napojili in nafutrali s flancati, tako da sva v dolino oddirkala v povsem zglednem stanju.
Galerija slik
