Kot bi trenil, smo se znašli večer pred zadnjim dnem v Chamonixu pred odhodom domov. Kam iti za zaključek že tako fenomenalnega izleta? Neuspeh v Cosmique Arete nam nekako ni dal miru, zato z Janezom predlagava, da se ga lotimo še enkrat. Ekipa se brez ugovorov strinja, in kar malo neučakani se odpravimo spat.
Naslednje jutro se vsi napravimo v dvojne dolge gate, polartec, saj je za Aiguille du Midi napovedanih -9 stopinj ter močan veter. Po enournem čakanju na gondolo (spet smo bili prvi na blagajni, pa se je kar nekaj gorskih vodnikov “uštulilo” v gondole pred nami) in vzpenjanju z gondolo se že tretjič ta teden znajdemo na zgornji postaji Aiguille du Midi. Ja kje je ta napovedan veter? Vreme je fantastično, šajba, oblakov nikjer v bližini, vetra pa od nikoder… Prav hitro slečemo dodatne toplotne sloje in se opremimo za ledenik.
Odločimo se, da bomo do sedla Col du Midi (oz. podrtega observatorija nad njim) odšli kar nenavezani, saj je novega snega ogromno. Višina nam zaradi aktivnosti prejšnjih dni ne predstavlja več nobenih problemov, tako da se kot bi trenil znajdemo pod vstopom v Kozmični greben. Sam skočim naprej preverit razmere, in po nekaj metrih se mi čez obraz razpotegne debel nasmešek. V nekaj dneh se je sipek sneg dodobra predelal, in namesto kopanja (ki nas je pričakalo 3 dni prej) cepini grabijo tako, kot se zagre. V hitrem tempu odpikamo in odpraskamo začetni raz, in v kake pol ure dosežemo žendarja, kjer smo pred nekaj dnevi obračali. Janez izpod snega izkoplje abzajl štant, in sledita dva abzajla v škrbino med žendarjem in prvim stolpom.
Sledi snežna prečka, miniaturni kaminček (ocenjen s III+, pa ni noben bav-bav) ter spust v grapo, kamor se izteče Cosmique Colouir. Za ta spust ravno tako izvedemo krajši spust po vrvi. V tem delu smo relativno počasni, saj 6 ljudi abzajla, čaka na prosto vrv, Maretu pa se kot zadnjemu pri drugemu abzajlu vrv še zatakne, tako da jo mora iti še iskat. No, nenazadnje vsi dosežemo vrh grape, od koder prečimo naprej po grebenu proti drugemu žandarju, ki je še bolj markanten kot prvi. Nad seboj zagledamo tudi znamenito Digital Crack, (bojda) najvišjo 8-ico v Evropi, ki jo je med drugimi pofajtala naša Martina Čufar. Malo prevelik zalogaj za nas :). Zato nadaljujemo po grebenu, kjer se kmalu znajdemo pod “detajlom” smeri, s IV ocenjeno poševno počjo, ki se vda brez posebnega boja.
Nekdo je namreč v živ granit zvrtal luknjice za dereze, kar je po naše povsem odveč, saj bi poko premagali tudi brez tega! No, kakorkoli, sledita še 2 raztežaja, ki sta mi v spominu ostala kot najlepša dela smeri. Morebiti zato, ker sem jih lahko plezal kot prvi v navezi, bolj pa zato, ker smo prvič v celotnem tednu pikali po sneženem ledu. Težavnost kamina je ravno pravšnja (III), nekje se moraš malo pomujati in zatakniti za granit, možnosti varovanja so enkratne (mnogo poči za frende), pod teboj pa zeva severna stena Aiguille du Midija. Za vriskat!
Ko priplezamo na vrh grebena, smo glavne atrakcije; z razgledne ploščadi na postaji žičnice nas namreč firbčno opazuje gruča turistov, in ko plezamo po lestvi na postajo, smo predmet marsikatere slike. Sej, ne-hribovcem smo morali res zgledati hudi “đeki”. Pa kaj bi se sekirali, saj smo bili vsi veseli, da smo v res idealnih razmerah splezali super greben!
Z našo srečo ob dokončanju zadanih ciljev smo tako končali prekratko dopustovanje v Franciji. V Chamonix se bomo zagotovo vrnili, morda že poleti… Je lepo tam…
Galerija slik
