When in Rome, do as Romans do. Tudi mi smo spoznali resničnost tega stavka, ko smo se v sredo zopet v jutranji gužvi drenjali pred vstopom v gondolo za na Aiguille du Midi. Naše plezalske ambicije preteklih dni smo za kratko odložili na čakanje, saj pol metra pršiča dejansko res obljublja samo eno zvrst zimskega udejstvovanja – turne smuke, seveda! Kot preostalih 99% prebivalcev Chamonix-a se tako v vetrovnem, rahlo oblačnem jutru znajdemo na Aiguille du Midiju. Le en dan prej smo bili zgoraj med redkimi obiskovalci (čeprav je bilo vreme lepše), danes pa gorska postojanka poka po šivih.
Vodniki se drenjajo spredaj, gore folka se napravljajo na izstop kar znotraj tunela, mi pa najdemo skoraj prazno “ledeno” dvorano, ki vodi na izstop iz Aiguille du Midija na greben in na sedlo. K sreči po grebenu na sedlo vodita 2 poti, tako da z derezami v hitrem tempu prehitimo množice navadnih smučarjev, ki jih gorski vodniki spuščajo dol kot kakšne mule po štriku. Rad verjamem da drsi, če imaš samo alpske pancarje :O. Na sedlu močno piha, tako da na brzino nataknemo dilce na noge in gasa!
Strahovi, da znamenite klasike med turnimi smuki, Vallee Blanche, ne bomo našli, so bili neutemeljeni. Le en dan po sneženju je namreč pol ledenika zritega huje kot park na Krvavcu. Navkljub temu so ledeniške razsežnosti pač take, da še vedno najdemo deviški sneg, in v vriskanju smučamo navzdol po ledeniku. Kot bi trenil, smo pod Rognonom, in ozko grlo ob strmem skoku, kjer ledenik pokaže zobe, povzroči kar dostojen prometni zastoj, saj je prostora le za 1-2 smučarja vštric. Ob vznožju napokanega dela ledenika se tako umaknemo na stran in užgemo eno malico, ter se kopamo v razgledih.
Sledi kar nekaj kilometrov ravnine, ki visi ravno dovolj, da se ni treba preveč poganjati, če človek spusti smuk. Kaj bi želel lepšega – spust po gromozanskem ledeniku, naokrog pa sami vršaci, ki parajo nebo! Prehitro se znajdemo na koncu ledenika (obidemo turistično varianto izstopa, gondolo na hotel Montenvers). Čaka nas poletna vročina, v kateri se slečemo “skoraj” do nazga, naložimo smučke na rukzake in se vzpnemo na bližnji kucelj. Od tam pa do Chamonixa pa spet s smučami navzdol! Nekajkrat se sicer sezujemo, ker je pot že kopna, a po 21km radostnih užitkov se znajdemo točno tam, kjer smo začeli! Mega-zakon-špon! Navkljub gužvi.
Naslednji dan se odločimo, da poizkusimo našo srečo v neizrazitem vrhu, poimenovanem Petite Aiguille Verte, ki se nahaja pod večjim, bolj znanim bratcem (Aiguille Verte). Vrh je res relativno neizrasit, saj se dviga pičlih 350m nad zgornjo postajo gondole na smučišču Grand Montets. Ko izstopimo iz zgornje postaje gondole, nas pričaka deviška flanka, ki jo ravno reže skupina zagnanih free-riderjev. V času, ko mi pijemo razglede, oni dosežejo sedlo pot Petite Aiguille Verte in odsmučajo na južno stran po strmi grapi. No, to ne bo za nas, bodo pa naše deviške flanke pod vrhom! Zagrizemo v breg in po krajšem vzponu malo pod sedlom snamemo kože in se spustimo v frišen višinski “powder”. Juhu!
Z Janezom sva bolj “bloška smučarja”, zato sta 2 furi po dovolj, ostali pa kar 3x nataknejo dilce nazaj in še enkrat zakoračijo v breg, tako je smuka nora. Kar malo poklapanih obrazov nato po smučišču odsmučamo navzdol do mesteca Argentiere, kjer nam preostane samo še en dan dopusta. Hvala bogu smo ga dobro izkoristili!