Chamonix, evropska (če že ne svetovna) prestolnica alpinizma, ne potrebuje nobenega uvoda. Že samo pogled na vse visoke hribe, ki so tako množično skoncentrirani ob prvaku Alp, Mont Blancu, jemlje sapo. Če človek prebere še zgodbice kakega Twighta in njegovih “sobojevnikov” o psihotičnih lednih trakovih po granitnih štrajfah, pa mu utrip še bolj naraste. Sam sem si Chamonix že nekaj časa želel obiskati v zimskem obdobju, saj so hribi pozimi vedno lepši – samo slutil sem lahko, kaj ta izjava pomeni za Centralne Alpe.
Ko je Mare tako prvič omenil idejo o Chamonixu, nisem pretirano odlašal :). Ekipa se je zelo spontano kmalu zbrala, in 22. marca smo se tako s kombijem in avtomobilom v zasedbi šestih junakov že vozili enotedenski dogodivščini naproti. Apartma je rezerviran, hrana nabavljena, kosmate izjave pa zaradi nore ekipe zagotovljene! Ko se vzpenjamo skozi Aosto, se vreme začne kisati, in po razvlečeni vožnji skozi tunel pod Mont Blancom nas le osvetli luč na koncu tunela.
Kakšen vremenski preobrat! Če je bilo v Aosti le oblačno oz. deževno nas v Chamonixu pričaka prava snežna ploha. Po kilavi zimi v naših krajih (v dolinah) smo po svoje vsi navdušeni, da je tukaj še prava zima. Hitro se nastanimo v prijetnem, prostornem apartmaju malo pred krajem Argentiere, in popadamo po posteljah. Zbudimo se v ravno tako zasneženo in oblačno jutro, vidljivost je res pičla – ker smo brez nekih informacij o razmerah, se odločimo za pred plazovi varno turo na smučišče Grand Montets, ki se nahaja ob ledeniku in istoimenski vasi Argentiere.
Pod gondolo nas ustavi ena izmed šamonijskih gorskih vodnikov, ki pravi, da lahko gremo s turnimi smučami ob progi do srednje postaje gondole (1900), vendar moramo počakati še nekaj minut, saj na smučišču še z eksplozivi prožijo plazove. Pa se kar zaženemo v breg, in po frišnem snegu smo kmalu na srednji postaji gondole, kjer je vidljivost – enaka kot prej! 700 višincev nam je premalo, tako da se odločimo, da nadaljujemo kar ob smučišču do vrha sedežnice na cca. 2750m višincev; Mare malo jamra zadaj, sicer pa v res nemogočih razmerah in po celcu po še nekaj urah dosežemo rob grebena in vrh sedežnice. Na vrhu smo le toliko, da se pripravimo za spust, in že dirjamo po zritem smučišču navzdol.
V Franciji imajo zanimivo navado, da črnih prog ne ratrakirajo. Tako lahko tudi ne pretirano strma, a s črno barvo označena proga postane zabavna, saj te preseneti morje kucljev. No, mi smo parkrat zavili kar iz smučišča v pršič, da je bilo vsaj malo radosti :). Zvečer pa smo vsi zadovoljni, da smo v res obupnih razmerah le naredili eno konkretno kondicijsko turo.
Naslednje jutro še vedno sneži, ko se odpravimo do hiše šamonijskih vodnikov, da povprašamo o razmerah. Tam nam hitro povedo, da nekih dobrih razmer, vsaj plezalnih, še nekaj dni ne bo, svetujejo pa nam tudi obisk smučišča Prarion, ki naj bi bil v danih razmerah varen. Tako se odpeljemo na drugo stran doline, proti St. Gervaisu, in hitro najdemo sedežnico, pod katero poteka vzpon. Potka nas popelje skozi gozd, in med vzpenjanjem po grebenčku se oblaki začnejo razkrajati! Po koščkih nas začne oblizovati sonce, v dolini se nam razpre pogled na Chamonix, le visoke gore ostanejo še skrite za tančico oblakov.
Po 700m vzpona se znajdemo na vrhu kopastega hriba, kjer se ob zgornji postaji sedežnice ustavimo. Skoraj se že napravimo za spust v dolino, ko Mare v bližini zagleda gostilno in predlaga, da gremo na eno kavo. Ja ne bi mogel bolj zadeti! Ko se namreč znajdemo pred gostilno, se oblaki kot naročeno razkadijo in v višavah zagledamo sprva znane Chamonix-ske špice (Aiguilles des Chamonix), nato pa se proti desni začnejo odkrivati Mont Blanc du Tacul, Mont Maudit in nazadnje očak, Mont Blanc, s predvrhoma Dome du Gouter in Aiguille du Gouter.
Pred gostilno kot zadeti obstanemo in z debelimi očmi požiramo prizor, ki se nam odpira. Sam sem že bil na Mont Blancu, vendar me najvišji vrh Evrope v zimski preobleki dodobra presuni. Mare in Janez, ki sta prvič v Chamonixu, pa sploh ne moreta dojeti, kaj se jima odpira pred očmi. No, na kavi v gostilni potem skupinsko kuhamo foušijo vsem prebivalcem Chamonixa, ki imajo tak pogled vsak dan skozi okno. Čeprav, morda je bolje, da take prizore vidiš samo na vsake toliko časa…
Spust po smučišču mine brez posebnosti in zaradi majhne višinske razlike smo hitro nazaj pri avtomobilih. Sledi še šoping v Chamonix-ju, kjer končno nabavimo vodniček in se zedinimo – jutri je lepa napoved, gremo plezat Cosmique Arete na Aiguille du Midi!
Galerija slik
