Papa Paye Route v Gendarme d’Orny

Pričakalo naju je še eno čudovito jutro. Večerne meglice in oblaki, ki so še ob sončnem zahodu drveli čez sedlo Col du Trient, so izginili. Tudi za tretji dan sva imela planirano skalno poplezavanje v južnih stenah, zato sva že zvečer v koči Cabane du Trient naročila najkasnejši možni zajtrk – ob 7:30. Kar nekaj koče se je že ponoči spraznilo, sama pa vendarle nisva bila. Za zajtrk so naju razvajali z marmelado, kofetom in celo jabolčno pito, ki je bila prejšnji dan zajetnih 6 frankov, za zajtrk pa so jo talali zastonj.

IMG_7030.jpg IMG_7031.jpg

Ko se napokava in zrihtava, sonce že obliva plato Trient in v daljavi vidiva pikice, ki čez veliko snežno polje počasi korakajo proti Aiguille du Tour (3544m). Tudi sama sva razmišljala o naskoku na ta vrh, saj je relativno lahko dostopen, pa sva se nato rajši odločila za še eno smer v skali. Kakorkoli, že rahlo utrujena se spustiva po markirani poti mimo Aiguille d’Ornyja, dokler ne doseževa koče Cabane d’Orny. Še deset minut nižje na “obali” miniaturnega jezera opaziva dve postavi. Ja, pa sva spet srečala simpatični francozinji, s katerimi sva plezala že prejšnji dan.

IMG_7043.jpg IMG_7045.jpg

Odpravljamo se v isto steno, v Gendarme d’Orny (2900m), ki je sicer povsem neizrazit vrh v grebenu, nudi pa res previsno in kompaktno, čeprav malenkost kratko steno. Do pod stene korakamo skupaj, nato pa se onidve odcepita v smer Voie des trois surplombs (5a, 160m), midva pa v Papa Paye Route (5b, 150m). Plezamo vzporedno drugi z drugim, saj je med smermi le kakih 15m razdalje. Sama smer postreže s čudovitim plezanjem po ploščah, zajedi, poklinah. Predvsem fantastičen je tretji, celotno dolžino vrvi dolg raztežaj, ki ponuja res vse prej naštete “zvrsti” plezanja.

IMG_7073.jpg

V zadnjem raztežaju naju na gosto zavrtani svedrovci zavedejo direktno v izrazit, od spodaj rahlo previsen raz. Janez se odloči, da ne bo šel naprej, tako da se zamenjava v vodstvu. Raz postreže s kar tehničnim platastim plezanjem, kjer je nekajkrat potrebno stopiti na bolj slabe stope, ki pa v ne-zlizanem granitu držijo kot selotejp! Detajl je sigurno ocenjen vsaj 6a; no, po nekaj metrih se plezanje unese in je res fenomenalno. Raztežaja je prav prehitro konec, in sidrišče uredim na samem vrhu “žendarja”. Hitro ugledam pravilen izstop iz smeri, zajedo po sredini stebra, v katerem se ravno muči ena izmed francozinj. Janez kot drugi v navezi gladko pofajta detajl, in po še enem “raztežaju” plezanja po grebenu se znajdeva v skalnatem svetu, kjer se razveževa.

IMG_7077.jpg

Francozinji sta takoj za nama, in med debato nama svetujeta tudi ogled doline Val Ferret na Italijanski strani Mont Blanca – baje je tam ravno tako cela množica granitnih smeri v skali, ki so zaradi južne lege hitro suhe. Sledi sestop, kjer se usmerjava po možicih v naloženo grapo, po kateri prideva nazaj do pod stene. Nato pa še sprehod nazaj do jezera in markirane poti. Pogled na uro nama pove, da imava dovolj časa – namen imava namreč še spust v dolino, in sedežnica vozi le do 5. popoldne – zato se zlekneva na skalnate balvane in kakih 20 minut samo leživa na soncu.

IMG_7099.jpg IMG_7104.jpg

No, čaka naju še ura in pol sestopa, zato se nazadnje le odpraviva. Malo prihaja za nama utrujenost treh dni, tako da v umirjenem tempu doseževa zgorno postajo sedežnice La Breya. Fantastični razgledi, prijeten, topel vetrič in udobni sedeži na sedežnici so lepa nagrada, ko se spuščava nazaj navzdol proti civilizaciji :). Pri avtu na soncu na hitro posušiva šotor, nato pa se odločiva, da švigneva kar v Chamonix! Nova vrečka Haribojev, večno dober Bob Dylan v zvočnikih in res dinamična cesta mimo Martigny-ja in čez prelaza Col de la Forclaz in Col des Montets sta vzroka, da v vožnji neizmerno uživam. Motoristi, na lep dan je tole samo za it :).

IMG_7108.jpg IMG_7112.jpg

Gore v okolici Mont-Blanca me vedno impresionirajo, in tokrat ni bilo nič drugače. Ko skozi vijugasto cesto kar naenkrat pred seboj zagledava gromozanski Aiguille Verte, granitno steno Druja in nazobčane Chamonijške špice, nama obema pade čeljust do tal. Pa teh hribov ne vidim prvič! Moram se kar dobro skoncentrirati, da gledam na cesto :). V Chamonix prispeva ravno okrog 6. ure, in promet je nenormalen – vidi se, da je tudi tukaj to eden prvih lepih vikendov, in po 20 minutah se končno prebijeva skozi mestno jedro do kempa Les Arolles, kjer začuda ni toliko ljudi. Privoščiva si sprehod v mesto in pšenično pivo, nakar naju odreže kot keks.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja