Triglav v jesenski preobleki

S skupino po večini ne-hribovskih kolegov smo že dve leti imeli v planu vzpon na Triglav. Organizacijske, logistične težave, slabo vreme in predvsem generalna nezainteresiranost večine ljudi v skupini so botrovali dejstvu, da se nam je Triglav tudi letošnje leto skoraj izmuznil. Skoraj! S kolegom Janom sva imela počasi vsega dovolj, ter določila datum in pozvala potencialne kandidate, naj se pridružijo.

IMG_7596.jpg IMG_7598.jpg IMG_7610.jpg IMG_7617.jpg IMG_7625.jpg

Nazadnje se nas zbere pičla skupina štirih korenjakov (žal nobene punce, pheh), in na lepo napovedano nedeljsko turo se odpravimo izredno zarana – kar ob 2 ponoči iz Škofje Loke. Eden izmed mojih pogojev je bil namreč, da turo izvedemo v enem dnevu, drugi pa, da gremo iz Vrat =). Tako se od parkirišča pri Aljaževem domu odpravimo čudoviti pustolovščini naproti nekaj čez 3. uro zjutraj. Pričakovanje, da bomo že v soju zvezd zagledali slovito Steno, se izkaže za jalovo, saj je v Vratih tako gosta megla, da komaj sledimo potki in markacijam. Ob spominu padlim partizanom razmišljamo, ali bi se vzpeli po Tominškovi poti, pa že za prvo markacijo zalutamo.

IMG_7627.jpg IMG_7630.jpg IMG_7632.jpg IMG_7635.jpg IMG_7640.jpg

Skupna odločitev je, da rajši pojdemo po poti čez Prag, saj sem tam jaz precej bolj domač oz. sem prepričan, da bom našel pot tudi v tako gosti megli. V zmernem tempu se tako vzpenjamo in kaj kmalu prečimo potok ter vstopimo v strmi del stene proti pragu. Ambient je kar malo depresiven – slaba vidljivost, jutranji hlad, praktično popolna tema ter povsem mokro skalovje so verjetno vzrok, da se moji sotrpini ne počutijo najbolje :). Ne morem jim obljubiti drugega kot to, da moramo prej ali slej priti nad oblake, kjer bodo nagrajeni s čudovitimi razgledi.

IMG_7643.jpg IMG_7649.jpg IMG_7650.jpg IMG_7656.jpg IMG_7659.jpg

Oblake “prebijemo” šele na koncu poti čez prag, ravno ko se začne delati dan. Kot pričakovano, smo nagrajeni s fantastičnimi razgledi na morje oblakov in okoliške hribe. Kepa je že daleč pod nami, medtem ko z zanimanjem opazujemo, kako sonce oblizne sprva Kukovo špico, nato pa vse prvake Vrat – krvavo rdečo Škrlatico, Stenar, kaj kmalu pa visoko nad nami zažari tudi vrh Triglava. S prihodom dneva se vzdušje občutno izboljša, in vzpenjanje proti Kredarici v sproščenem klepetu je prav prijetno.

IMG_7666.jpg IMG_7671.jpg IMG_7672.jpg IMG_7680.jpg IMG_7684.jpg

Na Kredarici si privoščimo pol ure pavze, ker končno pridemo na sončno stran, in z veseljem se nastavimo sončnim žarkom, da nas prijetno greje, medtem ko sami debatiramo, kakšni reveži morajo biti neudeleženci izleta v dolini, kjer se še vedno vlečejo oblaki… Po pol ure sledi naskok na vrh, saj nas skrbi, da bo kasneje na vršnem grebenu še večja gužva. Vzpon poteka brez težav, saj je ves sneg na srečo skopnel, tako da se ob občasnem prehitevanju suvereno vzpenjamo proti vrhu Triglava. Na vrhu je edina večja zaplata snega, ki pa kvečjem paše, da si lahko umiješ roke in se malo “pofrišaš”. Sledi obvezno fotkanje ob Aljaževem stolpu, krsta pa se ne gremo, čeprav je Gregor prvič na vrhu.

IMG_7695.jpg IMG_7697.jpg IMG_7699.jpg IMG_7704.jpg IMG_7714.jpg

Na vrhu se ne zadržujemo predolgo, in po sestopu pri Kredarici sledi še ena hidracija, nato pa se naše poti ločijo – Jan in Miha se odločita, da bosta rajši sestopila po lažji poti v Krmo, medtem ko se z Gregorjem usmeriva nazaj navzdol proti Vratom. Obadva sva urnih nog in še vedno brez znakov utrujenosti, tako da v hitrem teku sestopiva nazaj v Vrata. Pri Aljaževem domu sva po dveh urah sestopa, in ker se zavedava, da kolega potrebujeta še vsaj uro in pol do prihoda v Krmo, se uleževa na travo ob Aljaževem domu in suvereno “zakinkava”. Najin počitek je kar malo predolg, tako da po vožnji v Krmo Jana in Miha pobereva že, ko dosežeta Kovinarsko kočo. Za razliko od naju sta precej bolj zdelana, ampak ju kmalu potolaživa – turo namreč zaključujemo na standardni način, s kebabom v Matičku v Radovljici, kjer se nam pridružita še Matej in Anja, ki sta ta dan osvojila Rjavino.

IMG_7721.jpg IMG_7739.jpg IMG_7743.jpg IMG_7744.jpg IMG_7746.jpg

Kot kaže, se je vreme le nekoliko stabiliziralo, in dan je bil tisti pravi za polnjenje baterij: jesensko rumeno obarvano listje, topli sončni žarki na soncu in mraz v senci in predvsem manj gneče v hribih. Da smo realizirali dvoletni “projekt”, pa je še toliko boljše dejstvo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja