Mt Holdsworth

Po trekingu okrog gore Taranaki se je prilegel umirjen večer s tušem. Zavil sem na bližnjo cesto, ki se imenuje “Surf Highway”, ki pelje ob obali narodnega parka Egmont in vsebuje cel nabor peščenih plaž s konstantnim vetrom. Prenočil sem v enem izmed številnih kempov na obali, ter občudoval dolgo temnopeščeno plažo, ki je bila povsem neobiskana. Glede na res konstanten veter po celotni Novi Zelandiji bi rekel, da je še vedno prostora za številne tuje surfarje ogromno (ali pa sem zgolj zamudil glavno sezono).

Kakorkoli, ker so se moji dnevi na severnem otoku iztekali, sem se napotil še na zadnjo točko pred Wellingtonom in trajektom – vreme na jugu je bilo stabilno, zato sem se zapodil v pogorje Tararua. Severno od Wellingtona se znotraj nacionalnega parka v zrak dvigajo do 1800m visoki vršaci. Odločil sem se, da osvojim vrh Mt. Holdsworth, nato prespim v koči pod njegovim vrhom, ter se naslednji dan vrnem v dolino. Kiwiji (domačini) imajo praktično vse razdalje, kar se tiče pohodništva, podane v urah, ne v kilometrih. Kar sem odkril že na Taranakiju (in se je tukaj samo potrdilo) je dejstvo, da so ravninski deli kar realno ocenjeni, ko pa prideš do klancov, pa lahko časovnice močno skrajšaš, včasih celo prepoloviš. Na tem izletu ni bilo nič drugače. Prvi dve uri in pol sem se skladno s časovnico prebijal skozi poraščen gozd in nabiral kilometre; zadnji 2 uri intenzivnega vzpona pa sem prehodil v 50 minutah! Pri koči sem nato srečal celo četo osnovnošolčkov, in takoj mi je postalo jasno, da njej ne bom mogel prenočiti. Navodilo o rezerviranju koče sem gladko ignoriral; sem si rekel, da bo kakšna postelja že frej. Figo!

No, pa se nisem preveč sekiral – dan je bil lep, in v lepih razgledih sem se pozpel na travnat greben gore Mt. Holdsworth (1475m) ter krepko uro zapravil ob Kindlu. Tek navzdol, da sem še v pojemajočem dnevu postavil šotor in skuhal večerjo sta le pripomogla k temu, da sem nato zaspal kot ubit.


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja