Wellington

Dan pred trajektom na južni otok sem si rezerviral za ogled mesta Wellington. Navkljub skromni populaciji (cca. 400.000) v primerjavi z Aucklandom je zaradi centralne lege Wellington že nekaj časa prestolnica Nove Zelandije. Osrednji del mesta je stlačen v strmi del obale ob gromozanskem zalivu, ki daje zaščito pred valovi z vseh smeri neba, in jasno je, da je tukaj zraslo mesto. Predmestja so se seveda nato skozi leta raztepla tudi po vseh okoliških gričih.

Prva napaka, ki sem jo storil, je ta, da sem se v mesto odpravil v času jutranje prometne konice med 8. in 9. uro. Wellington je tako “nedostopen”, da je edina prometna žila, po kateri lahko prideš v mesto, ozek priobalni pas z železnico in večpasovno avtocesto, ki se vsako jutro zabaše, da se v center voziš celih 50 minut (ali baje še več). Ker sem imel cel dan, se sicer nisem pretirano sekiral, poleg tega moram pa tudi pohvaliti vozni park, saj so tudi običajni šoferji, ki so bržkone hiteli v službo, na cesti izredno obzirni in uvidevni.

Tako kot v Aucklandu tudi tukaj ne manjka modernih nebotičnikov, ki so še bolj kot v Aucklandu stlačeni na ozek pas relativno ravne obale. V mesto sem tako ali tako moral zaradi pregleda rentacar-ja, hkrati pa sem postori lše nekaj drugih stvari. Ko si enkrat na nogah, je center mesta simpatičen, relativno majhen, ne ponuja pa (razen sprehajanja po živahnih ulicah – predvsem Cuba Street) veliko zanimivosti. Izjema je narodni muzej “Te Papa”, ki gladko povozi tistega v Aucklandu, ki sem ga obiskal kak teden nazaj.

Muzej tvori gromozanska stavba v osrčju pristanišča, je zastonj, ponuja pa interaktivno zgodovino in prikaz vsega o Novi Zelandiji (od vulkanov, maorov, Gospodarja prstanov, kiwijev, ptičev moa, orjaškega lignja, …), gostujoče razstave, kavarno, zastonj internet, sejne dvorane in še in še. Če ste v Wellingtonu je obisk nujen, pa tudi če le za eno uro.

Dan se je hitro iztekel; hostli in kempi ob mestu so izrazito dragi, zato sem se odpeljal v bližnji narodni park kako uro stran od mesta in prespal kar v gozdu. Noč pa ni bila prijetna – sredi noči se je v bližini šotora začelo nekaj premikati, in ko se je žival začela oglašati, mi je zledenela kri, tako strašansko huronski so bili zvoki. Šele nekaj dni kasneje sem izvedel, da je šlo za eno ali več wek – gre za velike ptiče, malo podobne kivijem (imajo dolg kljun), ki iz sebe spravijo tak zvok, da para ušesa.


Galerija slik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja