Vremenska napoved le bila za nekaj dni slaba za celoten severni del južnega otoka. Pa sem si rekel, da imam dosti tega lovljenja vremena, in se napotil proti narodnemu parku Nelson lakes. Narodni park vsebuje dve večji jezeri, ki sta približno velikosti našega Bohinjskega, ter ogromno manjših luž v višjih legah parka. Sam park leži na severnem izteku južnih alp, in obe večji jezeri sta obdani s strmimi gozdnatimi pobočji, ki se na vrhu iztekajo v visokogorsko travo in skalnate grebene. No, tako sem sklepal iz slik, saj so bili vrhovi gora ob mojem prihodu v oblakih.
Prvo noč sem odkril marginalno razliko od našega Bohinja – ob jezeru je namreč naseljena prava federacija mušic, ki gredo po imenu sandflies. Gre za majhne, relativno počasne mušice, ki jim uspe pristati na človeški koži le, če si pri miru. Seveda, kaj pa drugega, samice znajo piti kri, in čeprav njihovi piki niso bohvekako srbeči, jih njihovo gromozansko število uvršča kar med zoprne nadloge. Ne pomaga dejstvo, da jih privlači črna barva, barva polovice mojih oblačil. Klasičen večer zgleda nato tako, da se zapreš v avto, nekaj minut zagreto pobijaš številne samice, ki hočejo pristati na tvojih rokah (drugje se zakamufliraš z dolgimi rokavi, nogavicami in kapuco), nato pa lahko v miru bereš knjigo. 50+ samcev, ki ti na zadnjih zicih frfota, pač ignoriraš, saj so neškodljivi in nimajo želje po tvoji krvi.
Kakorkoli – v nacionalni park sem prišel, da bi naredil nekajdnevni treking, in navkljub tako-tako vremenski napovedi se odpravim na pot. Prvi dan me pot v pretežno jasnem vremenu pelje skozi gozd do koče ob jezeru Rotoroa, ki je lociran nekoliko stran od vasice St. Arnaud, glavnega vstopa v narodni park, ki leži ob jezeru Rotoiti. Ob gledanju sončnega zahoda nad jezerom samo upam, da bo naslednji dan vreme tudi tako ugodno. Drugi dan se namreč kanim povzpeti po izredno strmi poti do visokogorskega jezera Lake Angelus (na cca. 1700m), ter nato slediti grebenski rezi nazaj proti izhodišču. Žal sem imel smolo. Po 900m vzpona se dvignem nad gozdno mejo, in pričaka me oblak. Mokra visokogorska trava mi navkljub gamašam gojzarje prepoji v 5 minutah, in bolj ko se dvigam, bolj začne iz oblakov rositi. Škoda, saj se vzdigujem ob skalnatem grebenu ki ponuja prav prijetno hojo oz. celo nekaj blage plezarije.
Ampak nič ne de, v koči ob jezeru Angelus mi je jasno, da sem verjetno edini norec, ki je ta dan rinil gor. Prečenje grebena sicer odpade, saj me zebe kot mačka, tako da sestopim ob potoku Cascade nazaj do jezera Rotoiti. Tam se zatečem v skromno kočico, kjer si noč delimo s simpatičnima čehoma in še dvema starejšima kiwijema. Ni da ni, zadnji dan, ko se vračam nazaj proti vasici St. Arnaud, se vreme spet izboljšuje :).
Galerija slik
