Mesto Dunedin sem si nekako želel obiskati na svoji poti po Novi Zelandiji. Mesto s 123.000 prebivalci je nekako prestolnica južnega dela južnega otoka, in, kar je v mojih očeh še bolj pomembno (glede na to, da sem škoto-fil), mesto so ustanovili priseljeni škoti, na kar mesto še danes gleda s posebnim ponosom. Mesto vsebuje tudi največjo univerzo na tem delu otoka, tako da je populacija mlada, število lokalov in pubov pa neomejeno =).
Že ob prihodu v mestu sem bil navdušen. Za razliko od tipičnih novozelandskih mest, kjer te pričakajo pročelja enonadstropnih hiš, je tukaj vse grajeno iz pravega kamna, in rosenje dežja še doda k občutku, kot da bi se prežarčil nazaj v čas srednje šole, ko sem obiskal Škotsko. Celo mestne ulice se ujemajo s tistimi v Edinburghu! Avto pustim v kempu, ki je kakih 20 minut oddaljen od mestnega središča, in se takoj odpravim raziskovat. Mesto je res polno lokalov, cerkva, celo univerzitetne zgradbe spominjajo na tiste iz “domače” Anglije. Res ne morem verjeti, kako so se Škoti potrudili, da bi košček domovine imeli tudi tukaj, tako daleč stran od Evrope. Nekaj dodatnih dejstev: mesto ima svoj tartan (barvni vzorec, ki ga nosijo na kiltih), številne ansamble dudlarjev, neomejeno količino pubov, številne pivovarne (od katerih je najbolj znana Emerton’s), tovarno čokolade, ki izvaža tudi v Ameriko (Cadbury’s), ter pravo avtentično škotsko trgovino!
V tovarni čokolade, Cadbury’s, se odločim za nevoden ogled. Za pičlih 5$ se lahko sprehodim skozi zgodovino nastanka tovarne, hkrati pa dobim veliko vrečo “vzorcev”, beri: raznovrstne čokolade. Good deal! Sledi pohajkovanje po mestnem jedru, kjer je nujen ogled železniške postaje, ki izgleda, kot da bi jo izrezali iz Anglije in prilepili sem. Pot me nato zanese tudi v škotsko trgovino, kjer dobim celo Irn Bru – gazirano brezalkoholno pijačo, ki sem jo vzljubil na Škotskem!
Ker je petek, se odločim, da tokrat stopim iz svojega “budget” načina in grem zvečer ven na nekaj pirov (pijača v lokalih je izrazito dražja kot v trgovini). V prvem lokalu lahko spijem le en “pint”, preden je prenosa rugby tekme konec, in skupaj z vsemi domačini se moram pospraviti iz lokala. Po lutanju po mestu nazadnje pristanem v irskem pubu, kjer se navkljub pozni uri žurka šele začenja :). Tam mi simpatičen natakar svetuje nekaj domačih pivovarn, v ozadju pa špila živa muzka. Da se stvari še bolj zavrtijo v svojo smer, se “zaletim” v pijane lokalce, ki mi začenjajo častiti rum – rundo za rundo. Ko ura odbije 2. zjutraj in me začnejo prepričevati, da moram za Mt. Aspiring v rukzak nujno vreči flašo viskija, se nekako odločim, da je čas za povratek, če želim naslednji dan biti sposoben voziti nazaj v Queenstown.
Verjetno je tale zapis močno pristranski, saj sem sam velik navdušenec Škotske. Pa tudi če to niste – vsekakor priporočam ogled mesta, ki je zanimivo nasprotje večino novozelandskih mest. Vreme mi je preprečilo tudi ogled polotoka ob mestu, kjer si lahko ogledaš pingvine, albatrose in edini grad na Novi Zelandiji!
Galerija slik
