Milford Sound

Jugozahodni del južnega otoka Nove Zelandije se imenuje Fiordland, in človek bi težko našel bolj primerno ime. V regiji, ki pokriva praktično celoten jugozahodni del južnega otoka prebiva siromašen odstotek populacije, saj iz Tasmanskega morja v celino segajo zares globoki fjordi, ki jih na vse strani omejujejo strme stene bujno poraščenih vršacov. Kot je dejal že kapitan Cook, ko je plul mimo, od daleč izgleda, kot da so gore tako strme in našpičene, da med njimi ne more obstajati nobena dolina. No, pa doline vseeno obstajajo. Druga značilnost regije je vodnatost; tukaj se letna količina padavin meri v metrih!

IMG_0021.jpg IMG_0036.jpg IMG_0041.jpg IMG_0057.jpg IMG_0058.jpg IMG_0063.jpg IMG_0069.jpg

Ko je kapitan James Cook plul vzdolž obale Fiordlanda, je naletel na številne fjorde, in jih “po angleško” poimenoval. Eden izmed teh fjordov, v katerem je Cook vrgel sidro, je bil tudi t.i. Milford Sound. Prevrtimo čas naprej za nekaj stoletij, ko so zahodnjaški iskalci zlata in drugih kovin začeli raziskovati Fiordland, in kmalu naletimo na ime Sutherland. Gospod Sutherland si je v zalivu Milford uredil stalno bivališče, se oženil, in začel na veliko propagirati naravne lepote regije ter je bil pravzaprav prvi “turistični vodič” v območju. Šele v sredini 20. stoletja pa so uspeli s kopanjem Homerjevega tunela vzpostaviti cestno povezavo s fjordom, podvig, ki je zahteval kar nekaj let in kar nekaj smrtnih žrtev med delavci, ki so tunel kopali tudi v zimskem času, ko je regija eno samo igrišče za plazove.

IMG_0073.jpg IMG_0077.jpg IMG_0079.jpg IMG_0084.jpg IMG_0105.jpg IMG_0108.jpg IMG_0115.jpg

Kakorkoli – Milford Sound je danes ena izmed najbolj znanih turističnih atrakcij Nove Zelandije. Pot se začne v tihem mestecu Te Anau, čemur sledi divje vijuganje ob obali istoimenskega jezera, dokler se nazadnje ne znajdeš v široki dolini, ki jo že obkrožajo strme, z pravo džunglo poraščene gore. Vožnja do Milford Sounda vzame v teoriji nekaj več kot 2 uri časa, vendar sva tudi midva, tako kot vsi drugi obiskovalci, porabila več časa, saj se ustavljaš in enostavno zreš v fantastično pokrajino, ki se odkriva za vsakim ovinkom. Cesta do Milford Sounda je edina cesta v osrčje regije Fiordland, hkrati pa poteka v bližini prav najvišjih vrhov te regije, med katerimi je prvak Mt. Tutoko (2723m).

IMG_0131.jpg IMG_0137.jpg IMG_0148.jpg IMG_0165.jpg IMG_0168.jpg IMG_0173.jpg IMG_0176.jpg

Vožnja do najnižjega prelaza med vzhodno in zahodno obalo Nove Zelandije, poimenovanega The Divide (težko bi mu rekel prelaz, morda bolje prehod, saj je še pod gozdno mejo), nama ne vzame veliko časa, saj sva okoliških hribov nekako vajena, ko pa se iz tega res nizkega prelaza spustiva navzdol mimo odcepa v dolino Hollyford, nama zastane dih. Kar naenkrat se direktno desno od ceste v zrak požene gromozanska stena Mt. Christina, ki ima vse – od bleščečega granita, številnih slapov, pa do ledenika visoko gori med oblaki. Noro! Cesta se nato zložno vzpenja proti Homerjevemu tunelu, in s Kylom kot dve teleti strmiva v okoliške granitne stene. Gorovje, skozi katerega se voziva, se imenuje Darrans mountains, in je za razliko od ostalih gorovij v regiji Fiordland, povečini golo. Ne vem, kaj je vzrok za to, sklepam da morda zgolj nadmorska višina, saj so vse preostale gore in ostenja v regiji, dasiravno enako strma in neverjetno visoka, tudi na najbolj vertikalnih delih na gosto poraščena s pravo džunglo.

IMG_0191.jpg IMG_0194.jpg IMG_0196.jpg IMG_0205.jpg IMG_0211.jpg IMG_0215.jpg IMG_0217.jpg

To seveda pomeni, da je pogorje Darrans raj za skalne plezalce, in kar težko gledam na cesto, ko naju obdajajo taki mikani cilji! Nazadnje se le znajdeva pri Homerjevemu tunelu v zatrepu doline; tunel je neosvetljen, grobo skopan, in relativno kratek. Ko se peljež skozi, je na večih mestih nad cesto prava “vodna ograja”, in ob straneh vidiš, da tudi v notranjosti skale voda drvi v globočino. Na drugi strani tunela naju pričaka še bolj divji pogled kot prej – neverjetno navpične granitne stene (sem bil na Norveškem, pa ne vem če je tam ledeniška pokrajina tako zelo vertikalna), med katerimi se vijugasta cesta spušča navzdol proti morju. Ko prevoziva še ta del poti, se nazadnje le znajdeva na obali znamenitega fjorda, ki ga na levi omejuje znameniti Mitre Peak.

IMG_0222.jpg IMG_0230.jpg IMG_0243.jpg IMG_0246.jpg IMG_0258.jpg IMG_0261.jpg

Ker sva že tam, se odločiva, da greva na “turistično” križarjenje po zalivu, in za dvourno ladjo odštejeva nekaj čez 80$, kar seveda ni poceni, ampak bom rekel takole: se splača. Z majhno ladjico se popeljemo skozi zaliv vse do izteka v morje, hkrati pa kapitan navrže marsikatero zanimivost. Ob poti se tare tudi tjulnjev, slapov (pod enega se zapeljemo direktno s krovom, tako da vsi na krovi panično poskačemo v notranjost, da ne bi bili mokri =)), predvsem pa so (vsaj moje) oči uprte v neverjetno navpične, nemalokrat previsne granitne stene vsenaokrog. Kot je lepo povedano v Lonely Planetu: Fiordland skriva v sebi poglede, ki privabljajo množice in jih s kamero ne moreš zares ujeti.

IMG_0262.jpg IMG_0263.jpg IMG_0268.jpg IMG_0275.jpg IMG_0278.jpg IMG_0288.jpg

Kar malo dolgih nosov se nato odpraviva nazaj. Ker imava še nekaj ur dnevne svetlobe, se odločiva, da “odlaufava” pot na sedlo Gillespie. Vodniček sicer omenja, da je tura celodnevna, ampak veva, da jo lahko dodobra skrajšava. Pot naju popelje v zatrep doline Gulliver, nakar se začne strmo vzpenjati proti levi preko granitnih melišč. Ob črnem jezeru (tako se imenuje!) srečava celo nekaj zajl, ki te po strmem granito popeljejo proti sedlu. Žal s sedla ne vidiva ničesar, saj stojiva naravnost v oblaku, vendar na srečo vseeno sem in tja uzreva toliko, da vidiva, da je pod nama gromozanska stena. Izlet res priporočam, saj je eden redkih “označenih”, ki te popelje v visokogorski svet in je dejansko nekoliko bolj podoben domačim gorskim potem (beri: ni avtocesta). Svarila v vodničku, da moraš imeti visokogorske izkušnje ipd., pa ignoriraj, če si kdaj stal na vrhu Triglava. Nazaj pri avtu sva po nekaj več kot 3 urah, in čas je za spanje. Zapeljeva se v dolino Hollyford, kjer v resnično “hilbilly” kempu po imenu Gunn’s Camp, čigar barak se ne bi sramovala nobena grozljivka, prenočiva. Naslednji dan sam oddam Kyla, saj se loteva trekinga Routeburn track, ki povezuje regijo Fiordland z narodnim parkom Mt. Aspiring.

IMG_0315.jpg IMG_0326.jpg IMG_0328.jpg IMG_0335.jpg IMG_0349.jpg IMG_0350.jpg

Preostanita mi dva dneva, ki jih zapolnim s pohajkovanjem naokrog. Obiščem jezero Marian, ki se nahaja v ledeniški dolini, ter vrh Key Summit, ki nudi res nore razglede vsenaokrog (od gorovja Earl do gorovja Darrans). Nato pa me pot vodi nazaj v Queenstown…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja