Po nekaj dneh se s Kylom zopet srečava v Queenstownu. On je ravno prehodil Routeburn track, sam pa sem se nekaj dni zabaval v okolici Milford Sounda. Pred najinim odhodom na znameniti Milford track nama ostaneta dva dneva “lufta”, in ker je napoved za narodni park Mt. Aspiring relativno obetavna, skujeva drzni načrt: prvi dan se bova povzpela do bivaka pod goro Mt. Earnslaw (2819m), ki se nahaja na višini cca. 2200m, drugi dan pa kreneva na vrh, ter nazaj v dolino do avta, ter nazaj v Queenstown. No, vse skupaj se je izteklo precej drugače, saj sva goro dodobra podcenjevala…

Zjutraj, ko bi morala že navsezgodaj drveti proti naselju Glenorchy-ju pod najino goro, si vzameva lagodno; Kyle se stušira, nato pozajtrkujeva in greva še v mesto, kar ima za posledico to, da parkirišče ob dolini Rees doseževa šele nekaj čez 12. uro popoldne. Druga napaka je bila ta, da nisva vzela šotora, sam pa sem v avtu pustil tudi dereze, tako da sem imel od visokogorske opreme samo cepin. Najprej naju čaka mukotrpen pohod ob ledeniški dolini Rees, kjer cca. 16km hodiva po travi, ki nemalokrat prehaja v pravo močvirje. Navkljub hitrem tempu za ta del porabiva kaki 2 uri in pol. Sem in tja preganjava krave, saj je celotna dolina en gromozanski pašnik. Ko dolina počasi zavije proti desni, morava prečiti ledeniško reko. Brr! Kyle je s seboj prinesel Crocse, sam pa nimam ničesar, tako da se prav nerodno pregoljufam čez. Čaka naju ura in pol vzpona do simpatične izravnave pod strmimi, nekoč ledeniškimi stenami Mt Earnslaw-a po imenu Kea Basin.

Ob poti naletiva tudi na kočo Earnslaw hut, ki si tega imena sicer vsekakor ne zasluži. Gre za plehnato barako, kjer si pomojem nihče ne želi prebiti noči. Na srečo sta v izravnavi Kea Basin dva odlična skalna bivaka, ki sta res dodobra urejena, in data misliti, da vsi rajši prebijejo noč tukaj. Ura je že pozna, ko se od Kea basin odpraviva naprej. Ta del poti postane nemarkiran, vendar je dodobra uhojen. Debelo uro se na vetru in v oblačnem vremenu vzpenjava po strmih travah, dokler končno ne doseževa skalovja. Ko po približno uri plezanja doseževa prvo snežišče, pride čas za odločitev. Sam priznam, da nisem imel dobrega občutka – snežišče je bilo cel dan v senci in je bilo povsem trdo, ura je bila čez 6. popoldan, oblaki pa so zajeli vrh Mt. Earnslaw in se spuščali proti nama. Tudi Kyle se strinja – predvsem se mu ne zdi realno, da bova naslednji dan naskočila vrh, sestopila celotno pot nazaj, se odpeljala nazaj v Queenstown, prepakirala robo, in naslednji dan navsezgodaj zjutraj začela še eno 8-9 urno turo.

Tako se obrneva. Čez skalovje in travnate vesine sestopava relativno počasi, sploh Kyle, ki ima probleme s kolenom (9x operiran…), in ko doseževa “kočo” Earnslaw se znajdeva pred še eno odločitvijo. Sam sem predlagal, da navkljub ubogemu stanju le-te v njej prenočiva, vendar se obadva strinjava, da rajši nadaljujeva nazaj do avta. Vmes naletiva še na domačina in poljakinjo, ki nameravata na vrh stopiti čez 2 dni. Lokalec pove, da je vremenska napoved za sledeči dan sneg do 1200m, kar samo potrdi najino odločitev, da sestopiva.

Ko sestopava, med oblaki za kakih 10 minut nastane “luknja”, in na drugi strani doline se le-ta manifestira v sončni lisi, ki ima obliko srca. Česa takega še nisem doživel in v vsej lepoti okoliških gora je občutek še močnejši. Kakorkoli; ko doseževa nazaj dno doline Rees, se dokončno stemni. Sam predlagam, da slediva poti, po kateri sva prišla (imela sva tudi GPS track): enkrat prečiva reko, nato pa nazaj na “markirano” pot, ki je sicer sem in tja pač močvirnata in blatna. Kylu blato res ne diši, in predlaga, da samo slediva rečni strugi, kjer bova po njegovem naletela zgolj na kamenje. Ne da se mi pričkati, tako da mu ustrežem.

Čez noč se oblaki celo razkadijo, in kmalu uzreva drugo stvar, ki je ta izlet naredila res lep navkljub neuspehu – nad dolino se kar naenkrat pojavijo rdeče lise, ki kar nekako “obstajajo” v zraku. Najbolj hecno je to, da sem nekaj ur nazaj Kylu razlagal ravno o tem pojavu – gre za podobno stvar, ki jo povzroči zemljino magnetno polje, kot jo na severu imenujejo Aurora Borealis; na južni polobli pa se stvari reče Aurora Australis. Še danes ne morem verjeti, da sva jo uzrla, in sem neizmerno srečen, da sem ugledal to čudo narave, saj tega nikakor nisem pričakoval :).

Sicer pa se je Kylova ideja o sledenju rečni strugi hitro izjalovila; reka se je hitro razdelila na številne krake, med katerimi sva vijugala; ni mi treba dodatno omenjatu gore krav, ki so mukale vsenaokrog, ko sva motila njihov počitek. Ne da se bi jih ravno bala, ampak ko iz teme vate strmi gromozanska količina rdečih oči, občutek vseeno ni ravno prijeten. Kylu predlagam, da opustiva njegovo idejo in se vrneva nazaj na pravo pot; tokrat se strinja, vendar morava navkljub temu tokrat 2x prečiti reko, kar ni ravno prijetno (ob 11 ponoči bosonog hoditi po ledeni reki, hmm). No, nazadnje le ujameva označeno pot, in po še uri in pol hoje sva nazaj pri avtu malo pred pol 1. uro zjutraj.

Vse ideje o kuhanju večerje obadva opustiva; sam postavim šotor kar na parkirišču (čeprav je to načeloma prepovedano), iz rukzaka potegnem Guinessa (bil je St. Patrick’s day), in ga oddušim kot se zagre. Kyle že prej pade v šotor, sam pa mu kmalu sledim. No ja, goro sva dobro podcenjevala (dejansko moraš računati na skupaj 3-5 dni, vsaj če je vreme bolj nestabilno), bila je pa fina dogodivščina, ki se jo bom dolgo spominjal…

Galerija slik