Wanaka, prvič

Ko prispem v Wanako, majhno turistično mestece ob istoimenskem jezeru, se res počutim, kot da bi prišel domov. Oz. drugače: počutim se, kot da bi prišel v Bohinj ali Kranjko goro v vrhuncu poletne sezone. Seveda je okolica drugačna, ampak tisti vibe, da bi tukaj lahko ostal kar nekaj časa, je vsekakor tam. Center mesteca Wanaka je majhen in prijeten, in tam najdeš vse, kar potrebuješ: nekaj outdoor trgovin, rentanje vsega mogočega (gorskih koles, kajakov, quadov, motorjev, …), dobro založen supermarket, nekaj gostiln in pivnic (ki jih žal nisem uspel bližje spoznati), ter samo jezero Wanaka, ki ima dovolj stopinj, da se po vročem dnevu z veseljem vržeš vanj. Ne manjka niti poceni kemp le nekaj kilometrov iz mestnega središča.

IMG_9285.jpg IMG_9292.jpg IMG_9293.jpg IMG_9298.jpg IMG_9318.jpg

Prvi dan po prihodu sem si tako vzel zelo na izi in se prijetno zrelaksiral v samem mestu. Drugi dan sem za pol dneva najel gorsko kolo, in domačini so mi priporočili gorsko-kolesarski park v bližini mesta ter Douglas track, stezo nekoliko izven mesta. Nad parkom sem bil kar malo razočaran – polovico ga je bilo zaprtega, ker je še v gradnji, druge pol pa je izredno slabo označenega, poleg tega pa je ponoči deževalo in med vijuganjem skozi gozd me je nemalokrat zajel hladen curek iz vej, ki sem jih oplazil med spustom. Tudi tla v gozdu so bila razmočena, kar pomeni, da sem lahko fural le lažje poti (mokre korenine in blato!). Nato sem se zapeljal izven parka po čudoviti singlci navzdol do reke, in tam se je zabava začela: singlca me je vodila skozi redek gozd, ki se je na soncu že osušil, in prav prehitro sem se znašel ob mostu, za kateri me je čakal Douglas track. V nekaj več kot uri sem prekolesaril še to pot, ki je dolga cca. 11km in se gor in dol vije ob rečni strugi.

IMG_9319.jpg IMG_9323.jpg IMG_9335.jpg IMG_9337.jpg IMG_9345.jpg

Tukaj sem se zopet zamislil nad neumno slovensko zakonodajo: ozemlje, po katerem se vije zgoraj omenjena pot, je večinoma travnato, le na koncu preide v gozd; nobenemu ne služi, in tako so lokalci speljali 11km dolgo progo, ki je res “natlačena” v ozek prostor, da ja izkoristi vsako možno vzpetino in spust. Kar hočem povedati je, da teren sploh ni nevemkako idealen za gorsko kolo, pa so videli potencial, naredili dobro progo ter jo vzdržujejo, da imajo vse tri trgovine, ki v mestu rentajo gorska kolesa, od tega korist. Pri nas v Sloveniji imamo neverjetne količine norega terena za gorskokolesarske poti, pa nam neumna zakonodaja prepoveduje, da bi se tako vzpodbujalo lokalni turizem…

IMG_9353.jpg IMG_9354.jpg IMG_9355.jpg IMG_9369.jpg IMG_9379.jpg

4 ure rentanja so mimo, kot bi trenil, in moram se vrniti v Wanako. Ker že dolgo časa nisem bil na kolesu in ker se nisem šparal, me boli vse mnogo bolj kot po vseh trekingih, in pivo ter večerja se priležeta kot že dolgo ne :). Naslednji dan je vremenska napoved najlepša, zato se odločim, da se odpravim v srce narodnega parka Mt Aspiring in si pobliže ogledam te gore. Budilka me vrže pokonci že ob 6 zjutraj, in jutranja vožnja proti vršasom, ko se dela jasen dan, je neopisljiva. V daljavi se v prvem soncu že bleščijo prvi ledeniki, pa hitro dosežem začetek doline, da mi uidejo iz pogleda. Nato me čaka 33km makadama, ki mi vzame debelo uro in pol, saj moraš peljati kar počasi, vmes pa ujamem še pastirje in trop ovac, ki ravno prečkajo cesto, tako da sem obsojen na počasno vožnjo za neštetimi ovcami.

IMG_9383.jpg IMG_9384.jpg IMG_9390.jpg IMG_9393.jpg IMG_9395.jpg

Počasna vožnja mi daje vsaj možnost, da občudujem okolico – gore naokrog se iz doline izredno strmo dvigajo proti nebu (sigurno jih je večino več kot 1000m nad menoj), vendar je tukaj očitno taka klima, da vegetacija raste povsod, in izredno strme stene so še vedno polne rumene trave, le na najostrejših vrhovih se vidi temno rjava oz. že črnikasta skala. Le sem in tja, kjer se pojavlja res strma ali celo previsna stena, iz gorovja gledajo skale, čez katere se spuščajo res idilični slapovi. No, končno dosežem parkirišče ob koncu ceste, kjer pozajtrkujem, nato pa pot pod noge! Sprva se v 2 urah praktično vodoravne hoje sprehodim do koče Aspiring hut, kjer za 5 minut uzrem celo prvaka narodnega parka, Mt Aspiring/Tititea (3033m), preden ga z zahoda zakrijejo oblaki. Dolina, po kateri se sprehajam – Matukituki – je res lepa, saj je drugačna kot alpske doline v Evropi. Nazajgrede opazujem izrazito špico, primerno poimenovano Shark’s Tooth, in njen izredno mikavni vzhodni raz, ki se ga očitno še nihče ni lotil (vsaj v vodničku nisem našel ničesar).

IMG_9400.jpg IMG_9409.jpg IMG_9410.jpg IMG_9423.jpg IMG_9424.jpg

Dneva je še dovolj, tako da skočim še pod vznožje ledenika Rob Roy, atrakcijo, ki jo hodi semkaj gledat največ turistov. Ob hrumečem potoku Rob Roy, ki se skozi gosto rastje spušča proti dolini, se vije dobro utrjena pot, kjer enega za drugim prehitevam turiste, vendar je vse skupaj vredno – na vrhu se pred menoj pokaže pravi ledeniški amfiteater: ledenik Rob Roy nima nekega dolgega “jezika”, vsebuje pa celo vrsto serakov, ki se pod harmonikastim vrhom raztezajo proti dolini; spodnji del, kjer je še 100 let nazaj stal ledenik, so zdaj le še strme skalnate razi, prek katerih lije nešteto potokov. Levo pa čez strmo steno pada še večji slap. Fantastično!

IMG_9450.jpg IMG_9470.jpg IMG_9478.jpg IMG_9496.jpg IMG_9507.jpg

Potem pa nazaj, pa zopet 33km makadama… Zoprno je, ker se bom po njem verjetno še kdaj peljal, saj je izhodišče za praktično vse hribovske ture na tem koncu :(.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja